Ena redkih, ki bi lahko 1na1 nasledila močan duo Gušti & Tomi, sta Tokac & Hamo. Tomislav Jovanović in Matevž Šalehar z rojstnimi imeni. Dve pojavi sami zase, ampak skupaj … skupaj sta čisto druga zver. Požrla sta nas in prežvečila s svojo glasbeno genialnostjo in koncertno energijo ter s pristnim humorjem in prijetnim občutkom domačnosti. Brez udobja svojih skupin. Razgaljena in vsem na očeh.
Intimna odrska postavitev s kitarami, dvema stoloma in mizo (na njej pa – kot se spodobi – viski in špricer) je bila popolna slika za tisto, kar je sledilo. Fantastičen koncept SiTi Teatra v Ljubljani je postavil močne temelje, sedaj pa v gledališču le nadaljujejo v polnem pogonu, saj po dveh dotičnih ponovitvah že nestrpno čakamo na Gregorja Strasbergerja (MRFY) & Manco Trampuš (Koala Voice), ki nas bosta v kratkem premamila v svojo družbo. Ampak vseeno je bilo tokrat drugače kot prvo rundo naokoli, ker gre za dva drugačna umetnika. Tisti, ki je delal izbor, je dobro opravil svojo nalogo, saj sta se Tokac in Hamo ujela ne le energijsko in glasbeno – ugotovili smo, da imata tudi podoben smisel za humor.
1NA1 so glasbeni dialogi – nov glasbeni cikel v SiTi Teatru BTC. Prinaša nabor avtorjev in avtoric, ki so se morda že velikokrat srečali, a so le redko skupaj stali na odru in se pogovarjali: ena na ena o glasbi, preko glasbe. V koncertnem ciklu 1NA1 bo pet parov glasbenikov in glasbenic preko izbranih skladb obujalo spomine, menjavalo vloge, razkrivalo svoje dogodivščine in glasbena pričakovanja, predvsem pa v intimnem vzdušju spregovorilo o zakulisju glasbe, ki nam je blizu.
Tokac še posebej je zabaval s svojo preprostostjo, iskreno spontanostjo in direktno komunikacijo s publiko. Po prvih nekaj skladbah je bil že naš! Oba sta pokazala malce drugačen obraz, kot smo mogoče vajeni, in le upamo lahko na še več takšnih ponovitev. Tudi za njiju je bilo to nekaj novega, še nedoživetega v njunih karierah, pa sta videla lesene deske marsikaterega dvoranskega odra in marsikateri obraz v publiki. Tokrat je bilo drugače. Kot da bi bila v gledališki igri; morala sta namreč igrati, peti in še nastopati v humoristični nadaljevanki, ampak uspelo jima je! Ne enkrat, dvakrat.
Bolj bluesovsko in otožno kot pri prejšnjem rokerskem dvojcu, o tem ni dvoma, morda celo žilorezno na trenutke, kot se je o svojem dobrem kolegu Hamotu in njegovi čutni glasbi pošalil novomeščanski Tokac, ampak resnica je, da so te skladbe – enega in drugega – tako prepoznavne, tako globoko zasidrane v glasbeni izbor vsakega malce bolj za kvalitetno glasbo dovzetnega poslušalca, da nas sploh ni motilo. Bilo je lepo. Pravljično, intimno in poetsko. Nista tvezila v nedogled in nista preigravala v tri krasne. Vse je imelo glavo in rep, še kadar sta jamrala, kako nervozna in pod pritiskom sta v tej “novi” vlogi, sta potem zvenela brezhibno, kar je lahko le odraz kvalitete. Sta pa o nečem lagala …
V prvi skladbi večera sta govorila o tem, kako že dolgo nista pila, ampak gre za dobra prijatelja! Seveda kdaj kakšnega spijeta, zato tudi na odru ni manjkal par kozarcev, s katerima sta večkrat nazdravila in si zaželela srečo! Kadar jima je uspela kakšna dobra šala, pa sta si dala “bombico”. Slišali smo vse, od tega, kako si bosta v zaodrju izkazala “lubezn”, do šal o emšo številki in težav s prostato. Odličen stand-up z vrhunsko glasbeno spremljavo.
Hamotov glas je tako jebeno močan, da lahko samostojno ob rahli spremljavi akustične kitare napolni celotno gledališče. Spustiš čeljust in samo poslušaš. Tip obvlada kitaro in ta njegov občutek za akustiko, za strune, mehkobo melodij, kako ustvarja glasbo … to ni samo inštrument, je njegovo izrazno sredstvo. Ne igra nanjo, kitaro si vzame zase. Tokac pa je mojster svojega posla, njegov občutek za kompozicijo in za ustvarjanje ritma ter napevov z besedami, ki vedno nosijo nek globlji pomen … to je treba doživeti v živo. Noben posnetek ne sproži takšne reakcije in ne dvigne temperature v sobi. Tega se ne da poustvariti. To se je pač zgodilo in bo vsekakor ostalo v spominu. To sta Tokac in Hamo.
