Sredina noč v Areni Zagreb je bila prizorišče glasbeno-vizualnega ekscesa, ki ga zna ustvariti le Till Lindemann. Ne gre za klasičen Rammsteinov spektakel z ognjemeti in množičnimi efekti v arenah, ki sprejmejo petdeset tisoč ljudi — to je bila bolj intimna, a še bolj provokativna izvedba, ki je množico približno 5 tisoč ljudi popeljala v svet fino prepletene groteske, industrial ritmov in šok-arta. Solo turneja Meine Welt, ki jo Lindemann trenutno igra po Evropi, je že pred Zagrebom v Leipzigu in drugih mestih požela precejšnje odzive — tako navdušenja kot ostre kritike.
Od prve minute je bilo jasno, da gre za predstavo, ki ne išče kompromisov. Oder je bil zaradi slabšega obiska, kot pričakovano, pomaknjen bližje občinstvu, prostor pa je postal še bolj poln vizualnih in simbolnih presenečenj — od projekcij, ki režejo med umetnostjo in pornografijo, do kostumografije in performansa, ki eksplicitno izpostavljata čutnost in telo. Kritiki so opisali izkušnjo kot “pornografsko gledališče”, kjer je glasba podrejena provokaciji in vizualni estetiki, ki pogosto presega zgolj koncertno izkušnjo. Nekateri gledalci so bili navdušeni nad drznostjo in neposrednostjo, drugi pa so izrazili nelagodje zaradi rabo pornografskih posnetkov in seks-motivov v upodobitvi, za katero menijo, da gre predaleč.
Setlista, ki je vključevala Fat, Und die Engel singen, Schweiss, Blut, Allesfresser, Prostitution, Praise Abort, Skills in Pills in zaključne Übers Meer, Knebel ter Fish On, je močno odsevala Lindemannovo solo diskografijo — tematsko mračna, ritmično intenzivna in besedilno pogosto provokativna. V primerjavi s stadionskimi Rammsteinovimi spektakli, kjer dominira ognjena vizualnost in množična produkcija, so ti solo nastopi bolj “performativni kabaret”: poudarek je na bližnjem stiku z občinstvom, vizualnih alegorijah in elementih šoka, ki se gibljejo na meji med umetnostjo in teatralnostjo.
Del publike hvali Lindemannovo iskrenost in unikatnost nastopa — možnost izkusiti frontmana legendarnega benda v bolj osebnem in neposrednem okolju cenijo predvsem tisti, ki iščejo nekaj “drugačnega” od klasičnega rock koncerta. Drugi so opozorili na prekomerno izpostavljanje seksualnih vsebin in grotesknih prizorov, ki po njihovem mnenju razkrivajo bolj “fetish-pektakel” kot resno glasbeno nastopanje. Solo turneja tako ostaja hkrati magnet za fanatične privržence in tarča polemik o mejah, ki jih umetnost lahko — ali mora — prestopiti.