Irski godci The Dubliners so leta 1973 v svet poslali studijsko ploščo Plain & Simple. Album, ki je izšel pod okriljem založbe Polydor in ki v bandovem katalogu zaseda prav posebno mesto. Gre namreč za zadnji studijski album, na katerem lahko slišimo vse člane klasične postave ansambla.
Pregled skladb
“Donegal Danny” začenja naše potovanje. Odličen odpiralec in poklon ribičem, ki jih je pogoltnilo morje; tematika, o kateri bomo še slišali. Drugače pa tudi ena boljših stvaritev iz bandovega kataloga. Instrumentalna “Queen of the Fair/The Tongs by the Fire” nadaljuje album. Prijetno, a nekoliko predolgo, kar pa ne velja za “Fiddler’s Green”. Za tematsko vrnitev k uvodnim smernicam, ki obravnava posmrtno življenje ribičev. Kako je videti njihov raj?
“Johnston’s Motor Car” nadaljuje duhovitost, ki jo je začela njena predhodnica. Uporniška oda o tem, kako so predstavniki IRE britanskemu zdravniku ukradli avto in se z njim odpeljali na sestanek, začinjena s prvorazrednim irskim humorjem in impresivnim aranžmajem. Po instrumentalni “The Wonder Hornpipe”, ki je sicer boljša od svoje starejše sestre, a še zmeraj težko kaj več kot solidna, napoči čas za “The Jail of Cluian Meala”. Za zadnjo skladbo »strani A«, hkrati pa tudi za stvaritev, kjer je mesto vokalista prevzel Luke Kelly. Prijeten in poslušljiv izdelek, ki ostaja v senci nekaterih drugih Kellyjevih nastopov.
Ena od njih je tudi “The Town I Loved So Well”. Skladba, s katero se je albumov producent Phil Coulter poklonil rodnemu Derryju, ki so ga v časih snemanja pestile Težave (konflikt med katoliki in protestanti). Album nadaljuje duhovita “The Ballad of Ronnie’s Mare”, ki poskrbi, da ploščina lirična plat znova postane bolj sproščena. Nepotrebni “The Three Sea Captains” sledi politično naravnani “Skibbereen”. Še en dokaz, kako podcenjeno je Drewovo petje. Album zaključuje “Rebellion – Wrap the Green Flag ‘Round Me Boys/The West’s Awake/A Nation Once Again”. Poklon irskemu boju za neodvisnost, ki poskrbi za časten in kakovosten zaključek.
Plošča Plain & Simple tudi po preteku skorajšnjih petih desetletij še zmeraj predstavlja dostojen zaključek klasične ere ansambla The Dubliners. Z nekaj vmesnimi zdrsi, ki pa ne skazijo celotne slike, saj so skladbe, kot so “Donegal Danny”, “Fiddler’s Green” ali “The Town I Loved So Well” enostavno premočne.
OCENA: 4/5
