Fates Warning. Ime, ki ga prepoznavajo predvsem progresivci stare šole. Postavljeno ob bok spromoviranim mogotcem, kot so recimo Dream Theater, resnično zveni bolj skromno. Verjetno zato, ker so vkombinirali prog v težke rife že precej prej, kot je novonastala zvrst dosegla širše družbeni uspeh.
Začeli so 1982, eno korenino v že več kot dobro prijeti rockerski psihedeliki, z drugo pa nekje v idejah zgodnjih Iron Maiden, kot predstavnikih novega težkega vala metala. Prekrivajoča se zgodovinska časovnica razvoja obeh močnih zvrsti, pogojenih z družbenim stanjem, je takorekoč sama ponudila rojstvo novega žanra. Progresivni metal, trdno utrjen nekje z washingtonskimi Queensrÿche in njihovim prepoznavnim konceptom ‘Operation: Mindcrime’ , eksperimentatorje iz Conneticuta na prvi pogled pušča bolj v ozadju. Mogoče tudi zato, ker so Fates Warning v sprva ubrali pot tehnično kompleksnejših struktur in atipičnih pristopov, namesto preproste jasne sporočilnosti. Vse do definicije nekje med ‘Perfect Symmetry’ in ‘Parallels’ proti začetku 90ih.
“If you like your prog cold and precise without all the random instrumental masturbation, that a lot of others utilize, then you should do your best to pick this up as soon as possible.” (Sputnikmusic)
Fatesi premikajo lastne in vsesplošne meje že četrto desetletje. Lahko bi rekli, da so vse njihove stvaritve, ki se jih je dosedaj nabralo dvanajst, zelo skrbno in nepredvidljivo izdelane. Poslušalca so vedno znali izzvati z nepredvidljivimi aranžmaji in podzavestnimi komplikacijami, s čimer dokazujejo svojo elitno raven glasbenosti. Hkrati pa vedno, ko slišiš Fates Warning preprosto veš – to sta Matheos in Alder.
Foto: Žan Žak Martinjak
Izgleda pa, da smo tudi mi njim nekako všeč. Tisti, ki ste jih na naših malih Orto bar odrih videli že 2012 in 2013 veste, da jim tega ni treba. Slovenceljnev, ki jih prihajajo pozdravljat, je namreč le peščica – sicer zvesta, ampak vseeno le peščica. 2013 je bila posebna letnica, označila je namreč izdajo ‘Darkness in a Different Light‘, prve plate po letu 2004, pa pravijo da ljubi Orto kljub temu ni ravno počil po šivih. In prav tako ni počil letos.
Kar se je vmes zgodilo novega, se je z ‘Theories of Flight‘ v letu 2016. To je tudi zadnji projekt, pod katerim je še podpisan Frank Aresti, na trenutni turneji ga nadomešča Michael Abdow. Obisk je malo zanimivejši naredilo tudi naznanilo, da bo posnetek koncerta del live albuma ‘Theories Of Flight” – Live over Europe 2018‘, po modelu lanskoletnega ‘Awaken the Guardian Live‘ – kar kliče po še posebej dobrem špilu. Tako smo bili deležni kar slabi dve uri polnega programa, s poudarkom na novem, nam še ne predstavljenem materialu.
Mešajoč se z razširjenim repertoarjem s ‘Darkness in a Different Light’, ‘Disconnected’, ‘WNX’ ter seveda ‘Parallels’, smo skorajda v popolnosti slišali ‘Theories of Flight’. Posebej močna se zdi ‘The Light and Shade of Things’, ki po svojih prvih treh melanholičnih minutah naredi energičen melodični preboj. V splošnem bi celoten album lahko dojeli kot dvoplasten v vseh pogledih – konstantno nihajoč med poglobitvijo in izbruhi, senco in svetlostjo. Še vedno pa ostajajo nesporno najbolje sprejete že proslavljene ‘Eye to Eye’, ‘Seven Stars’ ali ‘Through Different Eyes’.
Foto: Žan Žak Martinjak
Velja pa omeniti še zanimiv izbor predskupine. Italijanski Methodica, ki za Fatesi stopajo tako po celotni letošnji evropski turneji, kot tudi drugače stilsko, so zelo – italijanski. Spoliranost in natempirano sledeča si matrica sta prinesla kanček nerazložljive antipatičnosti. Ampak pred tako spoštovanimi veterani je tako ali tako težko izstopiti. Pa drugič.
