Pred prvim in ekskluzivnim klubskim koncertom po gostovanju na vseslovenski dvoranski turneji skupine Siddharta sem se v Orto Baru pogovarjal s karizmatičnim pevcem in predstavnikom rock atrakcije Seven Days in May.
Četverica glasbenikov – sogovornik Vojko Šintler, Damjan Lebeničnik, Rok Cizelj ter Jani Klavora – je poleg železnega repertoarja z izjemno dobro sprejetega in tudi v kritiških krogih čislanega istoimenskega prvega albuma odigrala tudi nekaj novih, nikoli prej slišanih skladb. Vse glasnejše so namreč govorice, da ima bend že ogromno novega materiala, za katerega peščica posvečenih, ki so ga slišali, pravi, da je odličen.
ROCKER.SI: Kako se počutite po turneji s Siddharto? Kakšni so načrti in na čem delate?
SEVEN DAYS IN MAY: Ponovno vadimo (smeh). Na turneji smo igrali devet skladb, sedaj pa moramo repertoar razširiti na šestnajst skladb. Tistih sedem že zelo dolgo nismo igrali, moramo se jih spomniti. Drugače pa je na vajah vedno isto; eni so na Jamesonu, drugi na pivu, tretji pa na Pepsi (smeh). Smo kot nekakšno pleme. Če nimaš družine, ti družina postanejo člani benda. Tega občutka ne bi zamenjali za nič na svetu.
ROCKER.SI: Kako je prišlo do sodelovanja s Siddharto? To je bil za vas velik korak naprej, vsak večer vas je pričakala nekaj stotera množica.
SEVEN DAYS IN MAY: Zgodba je zelo kompleksna, saj smo se pred leti lotili snemanja albuma, nato pa smo iskali človeka, ki bi pravilno zmiksal skladbe, kot smo jih slišali v glavi. V neki fazi smo se spoznali s pevcem Tomijem Megličem in med druženjem nam je pokazal demo posnetke, na čem dela. To so bili blazno dobri posnetki, zato smo se odločili, da vprašamo kar njega. Bil je za stvar, sodelovanje pa se je spremenilo v prijateljstvo. Iz “nočnega miksanja” smo en čas hodili direktno naprej v službe, kjer smo bili sicer manj produktivni, ampak ploščo smo pa le dokončali (smeh). Ko so se odločali, koga bodo povabili zraven na turnejo, so se spomnili na nas. Mi še vseeno predstavljamo neko alternativo in z veseljem smo sprejeli. V čast nam je bilo. Že kot otrok sem si predstavljal, da sem na odru in vsaj kot Axl Rose …
ROCKER.SI: Vsaj …
SEVEN DAYS IN MAY: Vsaj (smeh). Ko stojiš na šolskem odru pred prijatelji, si predstavljaš, kakšen velik rock zvezdnik si. Ta moment se je letos dejansko zgodil, ampak v nekem širšem smislu, in če jutri umrem, lahko rečem, da sem igral na vseh največjih glasbenih odrih pri nas. Predstavljam si, da je podobno igrati tudi na stadionu. Šlo je za izpolnitev otroških sanj, kar me le še dodatno motivira za naprej. Od tukaj smo štartali, ta stopnička pa je postavljena zelo visoko. Mi si želimo več, kot samo igrati v klubih, čeprav se zavedamo, da imamo zunaj šele en album. Ampak odzivi so takšni, to niso samo naše fantazije, mi zgoj ustvarjamo tisto, kar si želimo. Ne sledimo smernicam, še naprej bomo korakali v svojo smer. Govorim tudi o tujini.
ROCKER.SI: Na družbenem omrežju ste objavili posnetek, kako plešete. Je to vaš način sproščanja pred nastopom?
SEVEN DAYS IN MAY: Vedno smo sproščeni, moral bi nas videti v kombiju, ko se vozimo na koncerte (smeh). Na vajah imamo pogosto družbo in naravno, da se tudi v zaodrju moramo sprostiti. Včasih plešemo, včasih pojemo, včasih pa pijemo.
ROCKER.SI: Kako je z naslovi, opazil sem veliko imenskih naslovov; Sascha Grey, Kate Moss, Paul Weller?
SEVEN DAYS IN MAY: To so delovni naslovi in so nastali spontano. Ko sem ustvarjal skladbo ‘Kate Moss’, sem na primer gledal Fashion TV in sem jo opazil tam. In ker vedno najprej delam glasbo, šele nato besedilo, in ker je imela glasba takšen delovni naslov, sem začel pisati o njej. Vsi naslovi so na nek način delovni naslovi in izhajajo iz vzgibov. V njih ni nič načrtnega. Tudi ime skupine ‘Seven Days in May’ je precej drzna poteza, saj te pod tem iskanjem nihče ne najde. Če na spletu iščeš Kate Moss, prideš do manekenke, ne do naše skladbe (smeh). Če bi to počeli načrtno, potem bi delali povsem narobe (smeh).
ROCKER.SI: Kako nastane največ skladb? Najprej na akustično kitaro?
SEVEN DAYS IN MAY: Kakor kdaj. Električno ali akustično, ampak vedno gre za sklop nekih akordov, ki se mi slišijo dobro. Na podlagi teh akordov nanje obesim vokalno linijo brez besedila. Ne pišem skladb od začetka do konca. Spišem kitico in jo pustim, nato pa se vrnem nazaj. Spomnim se določene skladbe, kjer sem refren spisal v hribih. Hodil sem na Grintovec, bil sem sam, zato sem si pel in se posnel na telefon. Potem pa se moraš usesti in dokončati. Če gledaš intervjuje vseh največjih rock zvezdnikov, so skladbe spisali v petih minutah. To je taka laž (smeh). Ideja je nastala v petih minutah. Drugače pa pišem pa po polnoči ob pivu ali dveh.
ROCKER.SI: Zanima me, kakšna je zgodba za klobukom? Postal je nek zaščitni znak.
SEVEN DAYS IN MAY: To je staroverski klobuk, ki mi ga je na bolšjem sejmu kupila prijateljica za en evro. Ta je original, imam pa še nekaj kopij (smeh). Ta klobuk sem pospravil, ampak si nisem mislil, da ga bom kdaj uporabljal. Šele ko sem ustanovil skupino, sem vedel, da ga preprosto moram dati na glavo. Pri turneji s Siddhartom pa se mi je sploh zdelo pomembno, da pokažem svoj staroverski klobuk, ki je na nek način zelo unikaten (smeh). To je moj alter ego, persona na odru, ki pa ni nujno, da je enaka tisti iz privatnega življenja. Ne bom hodil naokoli s klobukom (smeh). Skupina dobi na prepoznavnosti tudi s takšnimi malenkostmi. Sedaj si sploh ne predstavljam več, da na koncertu ne bi nosil klobuka.
ROCKER.SI: Imaš močno ločeno persono na odru in v privatnem življenju?
SEVEN DAYS IN MAY: Niti ne.
ROCKER.SI: Pa bi jo moral imeti, da ohraniš zdrav razum?
SEVEN DAYS IN MAY: Zaenkrat ne čutim tega, ampak to je proces, ki se razvija s številom koncertov. Mogoče kdaj, zaenkrat pa se počutim v redu. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.
ROCKER.SI: Igrate indie rock, ki je moderna verzija klasičnega rocka in je zavil v precej melanholične vode. Imaš enak občutek? Kaj drugače poslušaš?
SEVEN DAYS IN MAY: Sicer se zelo povežem z indie rock glasbo, ampak načeloma ne maram oznak. Jaz sem tip poslušalca, ki posluša tisto, kar mi je všeč. Lahko je to navaden pop. Primer je Lady Gaga, ki je prej nastopala z vso mogočo produkcijo, sedaj pa se je vrnila h koreninam; brez produkcije in s čistim vokalom. To je daleč najboljša stvar, ki jo je storila. Prej je nisem spoštoval, sedaj pa jo zelo cenim.
ROCKER.SI: Septembra ste izdali ‘Trip’. Ne morem si pomagati, da ne bi vprašal glede Denise Dame v videospotu?
SEVEN DAYS IN MAY: Briljantno, kajne (smeh)? Okoli sebe iščeš ljudi, ki ti v danem trenutku ponudijo največ. Iščeš kvaliteto v osebi in Denise Dame ni samo puhlica, ki jo prodaja, ampak je oseba, ki izraža nevsakdanji pristop mlade ženske v popularni kulturi. Seveda se vsi zgražajo, ampak ona dejansko takšna je. Mi smo potrebovali točno tako igralko. Zakaj torej ne bi povabili kar njo? Nobena kopija ne bi opravila dela tako dobro.
ROCKER.SI: V videospotu za skladbo ‘Paul Weller’ sedite za poker mizo. Ste gamblerji? Rad tvegaš v življenju?
SEVEN DAYS IN MAY: Ne morem reči, da rad tvegam. Sem kar postavljena oseba na realnih tleh, ki rabi neko varnost. Sem že v teh letih, da je varnost zame pomembna (smeh). Če bi bil mlajši, bi v videospotu morda videl to prispodobo (smeh).
ROCKER.SI: Kako pomembna oblika promocije je samopromocija? V svojem imidžu si sedaj že večkrat pred koncertom zaigral na akustično kitaro in posnetek nato objavil na spletu.
SEVEN DAYS IN MAY: Kot glasbeniki delujemo na način, da se odločamo, kaj je dobro in kaj ne. Tisto, kar nam je všeč, obdržimo. Želimo ohranjati stik s publiko in razširjati socialno mrežo. Kako se približati človeku? Tako, da prideš na ulico in mu igraš. Odziv je bil odličen. Nismo tako poznani, da bi vsi drli na akustično skladbo na ulici, ampak sčasoma pa morda. Ohranjam najbolj čisto obliko kantavtorstva, ki je glasbenik na ulici.
ROCKER.SI: Kaj trenutno poslušaš med vožnjo z avtom?
SEVEN DAYS IN MAY: Bom odkrit, poslušam Big Foot Mamo. Čez nekaj dni bom namreč nastopil na koncertu z Guštijem, zato se moram naučiti besedilo (smeh).
ROCKER.SI: Opazil sem, da velikokrat piješ Pepsi. To ni najbolj običajna pijača rokerjev.
SEVEN DAYS IN MAY: To je dolga zgodba (smeh). Že prej sem omenil, da sem na odru videl že kot otrok. V tistih časih v Jugoslaviji ni bilo Pepsija, ampak sem imel doma nemški katalog, v katerem je bil velik zaboj Pepsi pijač. V tem katalogu je bil tudi zeleni kabriolet znamke Honda. Vizualiziral sem si, da bi bilo kul, če bi stal na odru pred sošolkami, bil bi velik roker in pil bi Pepsi, naokoli pa bi se vozil z zeleno Hondo kabrioletom. Ni ga večjega rock zvezdnika (smeh). S to mislijo sem vsak večer zaspal, ampak sedaj se mi sanje uresničujejo; igram rock n’roll, imam pepsi, samo še Honde nimam.
ROCKER.SI: To se da hitro popraviti …
SEVEN DAYS IN MAY: Takrat je bil avto bolj pomemben (smeh). Od tukaj izvira Pepsi …
ROCKER.SI: In še resnično imaš rad Pepsi.
SEVEN DAYS IN MAY: Pepsi imam rad, res je. Veliko boljša je od Coca-Cole. Ne prenašam je. Ljudje, poskusite Pepsi! Veste, da je razlika …
ROCKER.SI: No, dajva primerjati.
SEVEN DAYS IN MAY: Dajva (smeh). Pepsi ima veliko bolj grob občutek in večje mehurčke, ki te veliko bolj porežejo po grlu kot Coca-Cola. Ta ima zelo zelo drobne mehurčke in takšne, ki se ti zapenijo v ustih, da samo rigaš. Okus Pepsija je zaradi pepsina – mogoče celo zaradi večje prisotnosti karamele – veliko boljši. Coca-Cola nima šans.
ROCKER.SI: Mislim, da sva naredila zelo dobro reklamo. S sponzorskim denarjem si lahko potem kupiš zeleno Hondo …
SEVEN DAYS IN MAY: Pričakujem sponzorstvo.
