Pri nas ljudske modrosti velijo, da bo, kadar so na kupu same babe, deževalo. In res se vreme nekaj čudno napravlja. A, ko smo že ravno pri ljudskih modrostih. V daljni Indiji beseda ”baba” označuje modreca, očeta, svetega človeka oz. duhovnega vodjo. Človeka, ki poseduje neko višje vedenje. Gre torej za znak spoštovanja, ki si ga tudi naše Same babe z gotovostjo zaslužijo.
Zdelo se mi je pač primerno, da uvodoma začnem z nečim ljudskim, saj po tem najraje posega tudi bend, čigar najnovejši album imam danes pred sabo.
O albumu VRAŽJI BEND
Ko so bile Same babe že drugič povabljene v znamenito oddajo Izštekani na Valu 202, se je bend odločil sestaviti poseben program, ki bi zasedbo »razgalil do obisti«. Namreč, ker so bile Same babe že v izhodišču akustični bend, ki pa se predvsem zadnja leta vse pogosteje pojavlja tudi v elektrificirani obliki, ne bi bil ne za ustvarjalce in ne za poslušalce nikakršen izziv vztrajati zgolj pri enem od obeh aranžerskih prijemov. Skupina se je torej raje navezala na idejo »izštekanosti« v smislu posebnega intimega (ob)čutenja ter se tako odločila, da se intimno razgali na način, da pred poslušalce razgrne zgodbo benda in njegovih članov. In paradoksalno se glasbeniki skozi lastno zgodovino niso sprehodili s pomočjo preverjenih »koncertnih hitov« temveč s pomočjo novih komadov – tako avtorskih pesmi, kot tudi nekaterih uglasbitev »žmohtnih« pesnikov ter celo nekaterih priredb, ki so zaradi določenih razlogov pač povezane z zgodovino »Vražjega benda«. In te pesmi so se sedaj, preko ovinka skozi zagrebški studio Kramasonik, znašle na četrti plošči skupine.
Kaj torej reči o ”Vražjem bendu”? Band na omenjenem ploščku nadaljuje svoje popotovanje intimnega razgaljanja pri čemer pa ohranja vez s predhodnimi albumi. Na albumu se tako nahaja 14 skladb ter komentar Strica Fritza (skladba 11), skupno torej 15 skladb kar simbolično povzame 15 let delovanja. Pravzaprav se besede Ervina Fritza pojavijo že na samem začetku, v skladbi ‘Vražji bend‘, kjer jim je, hote ali nehote, ime albuma serviral na zlatem pladnju.
Če pa bolje se pogleda, vsak ima kak inštrument. Tam ob plotu je seveda ves naš slavni Vražji bend
Bend tudi tokrat prepleta avtorska besedila z besedili bolj ali manj znanih, tako domačih kot tudi tujih pesnikov. Poleg Ervina Fritza (Vražji bend in Lepotičenje) so tu še uglasbitve poezije Tomaža Šalamuna (Videl sem Kitajca), pa Janeza Menarta (Balada o pivskem bratcu) in Franeta Milčinskega – Ježka (Pismo za Mary Brown, ki se začne z besedami I got you babe, skladbo, ki jo v originalu izvajata Sonny in Cher). Poleg tega sta na plošči še dve uglasbitvi kultnega češkega pesnika, pisca in filozofa Egona Bondyja (Smrtek in Mušnice bele). Za prevod slednjega je poskrbel kar sam Viki Baba. Poklonov pa kar ni ne konca ne kraja. Na albumu sta svoj prostor našli tudi skladbi kantavtorjev Leona Matka (Pleši, pleši, dekle) ter Boruta Činča in Andreja Trobentarja, ki sta dotično skladbo napisala še za časa skupine Sedem svetlobnih let (Krinko razkrinkaj).
In, če smo do sedaj opisovali zgolj bogato izročilo po katerem so Same babe brskale in od koder so na plano privleke zaprašene poezije, pa ni nič manj zanimivo v kaj so jih preoblekle. V bistvu so znotraj žanrov ustvarile povsem samosvoj žanr. In kdo so Same babe? Tudi na to nam odgovori že prva skladba. Gre za band, ki se ne boji eksperimentiranja z žanri temveč med njimi preskakuje znotraj posameznih skladb. In začne se že s prvo skladbo. V ”Vražjem bendu” nas najprej pozdravi umazan blues, ki se mu pridruži trobenta tam nekje iz časa prohibicije. Nekje na polovici pa skladba preskoči na valček, kjer fantje prepevajo v stilu barbershop kvartetov. In se iz tega vrnejo nazaj v blues. A pri babah to deluje tako organsko in naravno, kot je naravno dihanje. Tematika bluesa sledi tudi v ”Baladi o pivskem bratcu”, kjer je moč čutiti vpliv, rada bi rekla sambe, a me osebno vleče na Kubo. Igra kitare in orglic je preprosto neverjetna. ”Smrtek” je hudomušna avtorska skladba, ki je zaradi načina pripovedovanja besedila bolj moderna. Ji pa orglice dajo pridih divjega zahoda. V tem stilu nadaljuje tudi skladba ”Hudobec”. Skladba se prične v duhu kavbojk, kjer se ti pred očmi naslika kavboj na konju, obdan samo z gorovjem, nad njim letijo jastrebi, izza kamnov pa vanj pozorno zrejo oči z napetim lokom v roki. Ali sem pač samo jaz prevečkrat brala Karla Maya in njegovega Winnetouja. V sosednjo Mehiko pa nas ponese uporniška skladba ”Sistem v glavi”, ki bi jo brez problema izvajali tudi Mariachi. Pridih ruske pa tudi romske glasbe je moč začutiti v skladbi ”Pleši, pleši, dekle”. ”Pismo za Mary Brown” pa je še en primer divjega mešanja različnih glasbenih stilov kot tudi tempov. Začne se z besedami ”I got you babe”, ki se nato razvijejo v koračnico, iz nje pa v balado v stilu swinga in rocka petdesetih. ”Nor” je po drugi strani čisti blues, tako inštrumentalno kot tudi vokalno. Besedilo je melanholično in zadane v dno duše. A dovolj otožnosti … ”Videl sem Kitajca” je ska punk komad, ki te navda z energijo. Čemur pa sledi komentar Ervina Fritza, ki nas uvede v skladbo ”Žalostna pesem za kontrabas”. Slednja je, vsaj kar se tiče inštrumentov, preprosta. Bolj preprosto že ne gre. Samo kontrabas in Majin vokal. Besedilo je sicer življenjsko in govori o odnosih, o ljubezni in varanju. O ljubezni pa govori tudi rock komad ”Vlak za Koper”. In že smo pri koncu našega popotovanja. Album se namreč zaključi z balado ”Mušnice bele”.
Zvokovno se album poigrava z različnimi žanri, večplastnimi harmonijami in večglasnim petjem. Tokrat se jim je pri tem opravilu pridružila še pevka Maja Pedatoria (Žalostna pesem za kontrabas), ki je sicer zadnja leta redna gostja na koncertih zasedbe. Na albumu pa njeno prisotnost napove Ervin Fritz v svojem Komentarju Strica Fritza. Če je včasih veljalo, da so Same babe zgolj literarni projekt pa temu že dolgo ni več tako. ”Vražji bend” je ponudil brezhibno dodelan, razgiban in nadvse originalen izdelek, ki je kot sestavljanka. Ob vsakem nadaljnjem poslušanju poslušalec odkrije nov košček za katerega se sprva zdi, da nima mesta, da ne paše nikamor. A včasih je treba brati med vrsticami, saj se ravno tam skrivajo najgloblja sporočila. Nekatera morda temačnejša od drugih, a pri tem vse do zadnje ohranjajo smisel za humor.
Album je, kot že rečeno, razgiban, originalen in v mnogih pogledih večplasten. V resnici pa česa takšnega ni sposoben ustvariti nihče drug kot samo Same Babe.
… smo inštrumenti pohote! Komična igra je to. Pravila bizarna.
