Na odru so neumorni
‘Oni bodo igrali, dokler bodo lahko stali,’ sem preslišal pred začetkom težko pričakovanega koncerta ob desetletnici delovanja skupine Prismojeni profesorji bluesa, na katerem so se jim pri muziciranju pridružili tudi različnih glasbeni gostje. In to v Cankarjevem domu?! Le delno napolnjena dvorana je strmela, občasno ploskala, drugače pa se večino časa čudila videnemu. Nemalo jih je odšlo razočaranih, drugi jezni, tisti, ki so razumeli, pa so se poslovili bogatejši za eno izventelesno izkušnjo.
‘Kdor bo zdržal do konca koncerta, dobi brezplačno vstopnico za naslednji koncert,’ je neobičajno napovedal frontman in ni se šalil. Fantje so igrali. In igrali. In še naprej preigravali, dokler izmučena publika ni začela odhajati. Oni so se zabavali, toda manjkala je energija. Povezava med občinstvom in nastopajočimi, ki so igrali, kot bi bili v nekem svojem drogeraško popačenem svetu. Briljantni so bili! In da sem dojel, sem potreboval kar nekaj časa, saj sem se koncerta lotil napačno. Ne gre toliko za skladbe, gre za prosto ‘džemanje’ brez konca in začetka. Samo na polno naprej s prodirajočim glasom bluesovskih kitar, ki jih nosi ritem mašina iz ozadja.
Družina ‘prismojencev’, ki jo sestavljajo Julijan Erič (vokal in kitara), Miha Erič (ustna harmonika, vokal in lap steel kitara), Zlatko Đogić (bobni in vokal) in Miha Ribarič (bas kitara) je ravno zaključila s snemanjem novega albuma in je nedvomno ena naših najbolj markantnih glasbenih skupin ta hip, ki ubrano pluje skozi blues, funk, rock, country in soul.
So zares prismojeni?
So zares prismojeni? Brez kančka dvoma. Nepovezani nagovori, nelogični intermezzi o peki in soljenju zrezkov in absolutna ignoranca do česarkoli. Tam so, da opravijo svoje, dajo ven energijo in hudiča ter se izgubijo v glasbi; bistvo njihovega svežnja novih glasbenih kompozicij, ki so jih predstavljali. Izgubiti se v ritmu in omami ponavljajočih se glasbenih struktur. Toda izbrali so napačno lokacijo in napačno občinstvo, ki je silovito pogrešalo okus piva in vonj cigarete. Pogrešali smo bližino, da bi lahko resnično začutili vibracije basovskih linij in se tresli skupaj z udarci bobnov.
So profesorji bluesa? Vse, kar ste slišali, je res. Po številnih izjemnih večjih ali manjših koncertih tako pri nas kot tudi v tujini so ob desetem jubileju svojega glasbenega delovanja demonstrirali neoporečno glasbeno-žanrskom vijuganje in neobremenjenost, apokaliptične kitarske rife, zvočne vibracije, ki spravljajo publiko v svojevrsten trans in zen atmosfero. Težava je bila, da so našteto slišali le tisti, ki so do odtujenega stanja prišli sami s trudom in odločitvijo. Virtuozno preigravanje glasbenih inštrumentov in domiselna improvizacija, ki sicer nosi srce in dušo, sta bila dostopna le tistemu, ki je zdržal. Glasba je ritual, ki zahteva energijo, in ko te zmanjka, moraš iti čez trpljenje in jo kakor veš in znaš ponovno odkriti. Več kot triurno psihadelično izkušnjo užitka in ekstencialne pogube je v celoti slišala le kakšna polovica prisotnih. In zanima me torej, kje lahko prevzamem karto za naslednji koncert?
