Ponedeljkov koncertni večer v razprodanem Kinu Šiška je bil ne glede na praznik vse prej kot mučen. Na dan mučenikov sta namreč Ljubljano obiskala Marko Hietala in Tarja Turunen, ki sta ljubiteljem bolj simfoničnih odtenkov metala pričarala prav posebno glasbeno poslastico. Vendar pozor, tisti, ki ste pričakovali večer v znamenju Nightwish, ste bili morda nekoliko razočarani. Oba izvajalca namreč hodita po samostojnih poteh, hkrati pa (ironično) s svojimi skupnimi izvedbami nekaterih bendovih klasik trenutno (Floor Jansen se na krajšo turnejo po evropskih festivalih odpravlja poleti) predstavljata tudi edino delujočo reinkarnacijo Nightwish.
Marko Hietala – introspektiven in iskren nastop
Prvi je na oder stopil Marko Hietala z bendom, ki tako kot Floor Jansen svoje stavi na dokaj “nenightwishkovsko” glasbo, kar je nakazal že s svojim solo prvencem, ki je izšel tik pred pandemijo. Na nekakšno zmes folka, metala, progresije, akustike, countryja, simfonike in celo popa. Izvajalec je pred slabim mesecem izdal njegovo nadaljevanje ‘Roses from the Deep’ (2025), ki je tvoril večino repertoarja, hkrati pa je glasbeniku služil kot nekakšna osebna katarza; očiščenje po težavah z duševnim zdravjem, s katerimi se je soočal zadnja leta.
Marko je nastop začel s “Frankenstein’s Wife” in “Rebel of the North”, ki jima je sledila introspektivna “Isäni ääni”. Za njo je prišla priredba “Olet lehdetön puu”, pod katero se je podpisal finski folk izvajalec Hector, potem pa je napočil čas za vrnitev k aktualnemu albumu. Z ‘Roses from the Deep’ smo tako slišali še “Impatient Zero”, “The Dragon Must Die”, med kateri je bend vključil tudi “Juoksen rautateitä” (z ‘Mustan sydämen rovio’ (2019)), in “Roses From the Deep”. Nastop sta zaključili “Stones” (z angleške verzije ‘Mustan sydämen rovio’(2019)) in vedno aktualna priredba Black Sabbath “War Pigs”, začinjena z bobnarskim solom.
Prvi del večera je pokazal, da je Marko Hietala še vedno premore karizmo in humor, s katerima je spontano povezoval večer. Iskreno in neposredno, kar je ustvarilo odličen uvod v nadaljevanje večera.
Foto: Mojca Ostrožnik
Tarja Turunen – brezčasen operni glas
Tarjin nastop se je začel malo po 22. uri, ko nam je pevka servirala “Demons in You” (z ‘The Shadow Self’ (2016)), in nam že takoj pokazala vse razsežnosti svojega glasu. Kakovostno in mogočno, kot iz časov Nightwish; kljub temu, da je med nastopom zaradi nedavnih zdravstvenih težav varčevala z glasom in povezovanje koncerta v veliki meri prepustila svojemu kitaristu.
Nadaljevanje večera je bilo posvečeno mešanici solo materiala z nedavne kompilacije ‘Best of: Living the Dream’ (2022) in ščepcu nostalgije za oboževalce Nightwish. Sprva smo se lahko seznanili s Tarjinim solo katalogom, ki je temeljil na obdobju plošč ‘The Shadow Self’ (2016) in ‘What Lies Beneath’ (2010), s katerih smo poleg začetne “Demons in You” slišali še “Falling Awake”, “Undertaker” in “I Feel Immortal”. Za njimi je napočil čas za skok v obdobje albuma ‘My Winter Storm’ (2007), ki ga je najprej predstavljala “Oasis”, nekoliko kasneje pa še “I Walk Alone”. Bend ni pozabil niti na album ‘In the Raw’ (2019), ki sta ga predstavljali “Shadow Play” in poznejša “Dead Promises”. Dober sprejem publike je dosegel prvi vrhunec z nightwishovsko “Planet Hell” (z ‘Once’(2004)), kjer se je Tarji pridružil Marko, ki je z njo prav tako izvedel “Dark Star” (z njenega ‘The Shadow Self’ (2016)), za epski zaključek pa še eno največjih Nightwish uspešnic, “Wish I Had an Angel” (z ‘Once’(2004)). Na repertoarju so se drugače znašle še: “Dead Promises” ‘In the Raw’ (2019), “I Walk Alone” (z ‘My Winter Storm’ (2007)), “Victim of Ritual” (z ‘Colours in the Dark’ (2013)) in sklepna “Until My Last Breath” ‘(z ‘What Lies Beneath’(2010)).
V sklopu skupno več kot 3-urnega koncerta sta Marko in Tarja dokazala, da še vedno obvladata svojo obrt. Čeprav je bila v zraku vseskozi prisotna nostalgija po Nightwish, je bilo že od začetka jasno, da sta oba v Ljubljano prispela kot samostojna izvajalca. Kot umetnika z ustvarjalno slo, ki verjameta v svoj material, hkrati pa ne pozabljata na skupno preteklost. Na repertoar modro vključujeta tudi kakšno Nightwish skladbo ali dve, ob tem pa ne izgubita svoje legitimnosti. Se ne spremenita v nekakšen nostalgičen izgovor za hiter zaslužek, saj bi pod imenom “Marko & Tarja Nightwish Experience” dosegla (še) več oboževalcev.
Foto: Mojca Ostrožnik