Skupina Nervozni poštar, ustanovljena leta 1985 v Sarajevu, je postala prepoznavna po svoji nenavadni, a izjemno učinkoviti mešanici hard rocka in balkanske narodne glasbe. Ta na videz nezdružljiv preplet žanrov, pogosto poimenovan folk’n’roll, je na območju nekdanje Jugoslavije že prej zaznamoval opus skupine Bijelo Dugme, nekoliko težjo in bolj šaljivo različico pa so izvajali tudi Vatreni Poljubac.
Sarajevo je v tistem času umetniško zaznamovalo predvsem gibanje novega primitivizma, ki je na krilih izvajalcev, kot so Zabranjeno pušenje, Elvis J. Kurtović & His Meteors, Plavi orkestar in Crvena jabuka, z uporabo slenga sarajevskih mahal in značilnih turcizmov na duhovit način pripovedoval vsakodnevne zgodbe o pripetljajih običajnih in malo manj običajnih ljudi.
Posebna smer novega primitivizma
Množica nekoliko bolj akademskih in popovsko naravnanih albumov, kot so Das ist Walter (1984), Dok čekaš sabah sa šejtanom (1985) in Soldatski bal (1985), ki so v svojih podtonih ravno tako vsebovali različne stopnje etno pridiha, je leta 1985 postala bogatejša še za en prelomen, vendar precej drugačen album.
Anekdota, ki ji po štirih desetletjih verjetno že lahko pripišemo status legende, pravi, da je zdravnik in kasnejši glavni avtor skupine Fadil Šabović neke noči na urgenci oskrboval pijanega moškega, ki je med šivanjem rane glasno prepeval “narodne pesmi”. Ob njem je stala pevka iz bližnje kavarne, na podlagi celotne izkušnje pa naj bi Šabović dobil idejo za “močnejše” in bolj energične narodnjake. Prvo poglavje novega projekta je bilo zapisano v obliki albuma Vazda-Gazda (1985), ki je v naslednjih desetletjih soustvaril vrsto glasbenih naslednikov.
Začetek slovesa
Ko je sarajevska zasedba Nervozni poštar pred dnevi najavila slovo, je novica med oboževalci odjeknila precej nepričakovano. Sodeč po odzivih in komentarjih na spletu mnogi niso pričakovali, da bodo najavljeni nastopi v Ljubljani, Nikšiću in Novem Sadu zadnji, a tako pač je.
Dogajanje v ljubljanski Cvetličarni se je začelo ob 21. uri, ko je občinstvo dobro uro ogreval DJ. Skupina je na oder stopila ob 22. uri in nam pripravila energičen pregled svoje štiridesetletne kariere. Med pesmimi, ki so zaznamovale večer, niso manjkale “Sarajevo, slatki dome moj (Šeher Sarajevo)”, “To je samo folk’n’roll”, pri kateri je uvodni del odpel bobnar, ter ena največjih uspešnic skupine “Salko dinamitaš”, pri kateri je refren z navdušenjem zapela tudi publika.
Sledile so tudi “Voz za sreću”, “Što te nema, lane moje malo”, “Bjelašnica planina”, “Zvali su ga Lepi Zajko”, “Ja živim sam”, “Bez zavičaja sreće nema”, “Jugo, jugo”, “Moj Ford stari”, “Vojnička pjesma”, “Ej Maro, Marice”, “Marko kamiondžija”, “Cirkus Colorado”, “Ženim se”, “Oj, djevojko pod brdom”, “Ljuljaj, ne ljuljaj”, “Kad ti kola dole krenu”, “Šljivovica ljuta”, “Vazda gazda” ter “Mi smo drvosječe, potaman nam sve”. Bend je posegel tudi po priredbi pesmi “Iggy Pop” skupine Azra, ki so ji nadeli ime “ZZ Top”, večer pa je med drugim zaznamovala še skladba “Čoban tjera ovčice”.
Večer za staro in mlado
Vzdušje v Cvetličarni je bilo zelo sproščeno in skoraj družinsko; del občinstva je članom skupine celo prinašal pivo na oder, nekateri pa so jim podarjali značilne klobuke. Dvorana je bila lepo zapolnjena, med obiskovalci pa je bilo mogoče opaziti zelo raznoliko občinstvo, od dolgoletnih oboževalcev do mlajših poslušalcev, ki so pesmi skupine spoznali šele v zadnjih letih.
Čeprav je skupina v svoji zgodovini doživela več premorov in sprememb, je njen značilni zvok ostal prepoznaven: energični kitarski rifi, humor, ironija in izrazito balkanski način petja. Prav ta kombinacija je skozi desetletja pritegnila širok krog poslušalcev, in prav zaradi nje je bila napoved poslovilne turneje za mnoge toliko bolj presenetljiva. Ljubljanski koncert je tako pomenil prvi korak v slovesu ene najbolj samosvojih skupin iz prostora nekdanje Jugoslavije.
