OZZY OSBOURNE: ‘Patient Number 9’ (2022)

Moj odnos do Ozzyja bi lahko razdelili na tri obdobja: na njegov prvotni čas z Black Sabbath, na začetke samostojne kariere, kar zajema čas albumov Blizzard of Ozz (1980) in Diary of a Madman (1981), ter na njen kasnejši čas. Čeprav večino časa krožim okoli prvih dveh, to ne pomeni, da ne spremljam njegovih trenutnih podvigov in da sem eden od puristov, ki priznavajo samo določene ere Osbournovega ustvarjanja. Zdi se mi le, da je to vse manj izstopajoče, predvsem pa vedno bolj generično in obdelano v studiu. Ali pa so bili začetki res tako boljši?

Ozzyjev najnovejši studijski album Patient Number 9 je izšel dve leti po izredno pozabljivem Ordinary Man (2020), na njem pa lahko znova slišimo kopico glasbenih gostov (Zakk Wylde, Jeff Beck, Tony Iommi, Mike McCready, Eric Clapton itd.). Njegova produkcija je znova delo Andrewa Watta, poznanega predvsem po sodelovanju s številnimi velikani trenutne popularne glasbe; npr. Post Malone in Shawn Mendes. Plošča zato tudi nadaljuje po svoje nepotrebno in morda celo žaljivo promoviranje Ozzyja kot modernega izvajalca. Po drugi strani pa, je slednji že davno zacementiral svoj položaj v glasbeni zgodovini, tako da mu lahko vsakršno nadaljnjo studijsko aktivnost štejemo samo v plus. Sploh če gre za projekt, ki mu je olajšal prenašanje zdravstvenih posegov.

Pregled skladb

Album začenja naslovna ‘Patient Number 9,’ kjer Ozzy pričakovano igra na karto večnega blazneža, poleg tega pa nam ponovno servira svojo ljubezen do The Beatles. Melodije so namreč skovane po navodilih liverpoolskega kvarteta, posledično pa tudi izredno poslušljive. Čeprav je Osbournov vokal ponovno zelo popravljen in ga za nameček spremlja še kopica drugih efektov, vse skupaj za razliko od nekaterih naslednjih pesmi ni moteče. Poleg tega je tukaj tudi virtuoz Jeff Beck, ki skladbo ponese v nove višave. Pri analizi pesmi ne smemo spregledati tudi njene dolžine, saj gre za najdaljšo skladbo na albumu, ki pa ne prekorači svoje dobrodošlice. Drugo mesto zaseda ‘Immortal,’ kjer lahko slišimo tudi Mika McCreadyja in ki poskrbi za dvig tempa. Gre za zanimivo skladbo, kjer Ozzy poje še o eni pričakovani temi. Svoji nesmrtnosti, kar je glede na možakarjev življenjski slog povsem razumljivo. Čeprav bi pesem delovala bolje v vlogi odpiralca albuma, je ta zaznamovana tudi s preveč efekti, ki po nepotrebnem preusmerjajo pozornost. Po drugi strani pa njena kratka dolžina poskrbi, da napisano ni preveč nadležno. V podobni maniri, a slabše, je izvedena tudi ‘Parasite.’ Ena od mnogih, kjer lahko slišimo Zakka Wylda, hkrati pa tudi generični polizdelek in šolski primer balasta, začinjenega s preveč studijske čarovnije.

Naslednja je na vrsti ‘No Escape from Now,’ ki napove prihod boljših časov. Pred nami se namreč (verjetno) nahaja najboljši približek vrnitve Black Sabbath, saj se Ozzyju pridruži še Tony Iommi. Čeprav se pesem na trenutke močno približa ‘Planet Caravan,’ zadeva deluje. Neizumetničeno srečanje tradicije in sedanjosti z zelo odprtim in časom primernim besedilom. Prihod ‘One of Those Days,’ na kateri lahko slišimo tudi Erica Claptona ponudi nekaj zanimivih in melodičnih prehodov, kaj več pa žal težko. Navkljub vsej melodiki se pesem kmalu ujame v zanko predvidljivosti, iz katere se ne izvleče do zadnje sekunde. Zapravljeni priložnosti sledi oda o minljivosti ‘A Thousand Shades,’ z njo pa tudi vrnitev Jeffa Becka. Gre še za eno Ozzy balado, ki bistveno ne odstopa od ostalih. Zveni pa ta za razliko od predhodnice bolj dodelano. Morda tudi zaradi nenavadnega riffa, izvedenega v maniri Thin Lizzy ali Roryja Gallagherja. ‘Mr. Darkness’ nadaljuje albumov vnovični vzpon, hkrati pa se z njo vrne (njegova najboljša točka na plošči) tudi Zakk Wylde. Gre za pravilno izvedbo zadnjih dveh pesmi, ki jo lahko razumemo na (vsaj) dva načina. Prepeva Ozzy o prekletstvu samote ali gre za ironizirano predstavitev pripadnosti, ki jo do njega čutijo oboževalci? Navkljub boljši izvedbi pa se pesem ravno tako utaplja v pretirani rabi efektov in da o klišejskem zaključku ‘You don’t even know my name, you asshole,’ niti ne začenjam.

Osmo mesto na plošči pripada pesmi o depresiji ‘Nothing Feels Right,’ ki nadaljuje niz Wyldovih nastopov. Čeprav ta v kombinaciji z basovsko osredotočenim uvodom in nemotečim, a znova zelo studijsko obdelanim Ozzyjevim petjem, ustvarja občutek, da bi se iz skladbe lahko razvilo nekaj zanimivega, ta ne pride nikamor. Tako kot nekatere poprej ne kvari albumovega teka, vendar mu tudi ne dviga kakovosti. Problem pa se pojavi, če je takšnih skladb preveč, kar jih na Patient Number 9 vsekakor je. Nepotrebno polnjenje zvočnih kapacitet albuma nadaljuje zadnje sodelovanje z Zakkonom, in sicer ‘Evil Shuffle.’ Zgodba o nekakšnem drugem jazu, morilcu, ki ponoči prevzame nadzor nad Ozzyjem. Mikavna tematika, ki niti približno ne uresniči svojega potenciala, temveč se zgolj zelo približa oznaki “cenena Black Sabbath kopija.” Stvari se (vsaj približno) obrnejo v pravo smer z ‘Degradation Rules,’ kjer lahko znova slišimo tudi Iommija. Z duhovitim poklonom brezplačnim pornografskim stranem, ki pa navkljub nekaj zanimivim zavojem kmalu obstane na mrtvi točki.

Zadnji trojec začenja ‘Dead and Gone,’ ki poslušalca opozarja, da svet drvi v propad. Čeprav sama ideja in uvodni del namigujeta, da bi zadeva lahko izpadla dobro, do tega ne pride. Vse preveč je ponavljanja in efektov, ki znova ne peljejo nikamor. Na dokaj podoben način je izvedena tudi samorefleksivna ‘God Only Knows.’ Še en šablonski in studijsko (preveč) obdelan balast, kjer je produkcija uničila sicer sočen kitarski solo. Zadnje mesto pripada ‘Darkside Blues,’ ki je še manj potrebna kot ostale.

Ozzyjev aktualni izdelek v primerjavi s predhodnikom predstavlja napredek, vendar to ne pove veliko. Vse preveč je brezidejnega blodenja in studijskih popravkov, ki kvarijo drugače zanimiv projekt. Priložnost za morda poslednje druženje stvarnikov rocka in heavy metala, ki pa morda le ni tako človekoljubno, kot se zdi. Sploh če izhajamo iz besed Jimmyja Pagea, ki ni sodeloval pri projektu, saj ni želel zgolj “poslati posnetka.”

Ocena: 2,5/5

Seznam skladb

1. Patient Number 9
2. Immortal
3. Parasite
4. No Escape From Now
5. One Of Those Days
6. A Thousand Shades
7. Mr. Darkness
8. Nothing Feels Right
9. Evil Shuffle
10. Degradation Rules
11. Dead And Gone
12. God Only Knows
13. Darkside Blues