Ljubljanska alternativna rock skupina Bogunov se je lani vrnila z novim, že tretjim studijskim albumom Voda niz lice. Projektom, ki potrjuje njihov status enega najbolj samosvojih glasbenih izrazov v regiji. Bend, ki že leta navdušuje z izrazito poetiko, čustveno nabitimi besedili in prepoznavnim zvokom, tudi tokrat premika meje lastnega ustvarjanja. Posebno težo albumu daje dejstvo, da so Bogunov po treh desetletjih prva slovenska skupina, ki je izdala album pri legendarni beograjski založbi PGP RTS. Na albumu Voda niz lice se skozi deset skladb prepletajo vplivi kultnih jugoslovanskih bendov, elementi klasične glasbe in edinstvena avtorska govorica skupine. Vnovično sodelovanje s producentom Simonom Jovanovićem ter vključitev klasičnih glasbenikov prinašata še bogatejšo, bolj večplastno zvočno podobo, medtem ko besedila raziskujejo teme minljivosti, spominov in notranjih svetov.
Bend je pred kratkim izvedel prvi samostojni nastop v beograjskem Domu Omladine, 8. aprila pa prihaja tudi v ljubljanski Orto Bar, kjer bodo nastopili v sklopu festivala Orto Fest (vstopnice). O njem, načrtih za prihodnost in še marsičem zanimivem sem se pogovarjal z motorjem skupine.
Nadaljevanje balkanske zgodbe
Po uvodnemu stisku roke in pozdravu sva se z Ognjenom najprej lotila premiernega nastopa skupine v Domu omladine: “To je bil res en tak dogodek, ki je presenetil tudi nas. Nismo si predstavljali, da se bo naša beograjska epizoda začela tako.” Ob tem še doda: “Še posebej ne z nastopom v tako kultnem prostoru, kot je Dom omladine.” Koncert v Beogradu predstavlja nadaljevanje balkanske zgodbe, ki so jo Bogunov začeli ustvarjati na skupni turneji s Pankrti: “Tako je. S Pankrti smo pred nekaj leti izvedli krajšo turnejo po bivši skupni državi in je bilo super. Zdaj smo nastopili kot glavna atrakcija, kar je imelo poseben čar in da o samem adrenalinu niti ne govorim. Na koncu se je vse izšlo, kot je treba, tako da smo s celotno izkušnjo zelo zadovoljni.”
Koncert v Beogradu spremljala zanimiva anekdota: “Po koncertu smo šli na after party. Gostitelj Branimir Lokner [priznani srbski glasbeni novinar in kritik] nas je peljal po še nekaj kultnih mestih.” Nato nadaljuje zgodbo: “V Domu sindikata je v lokalu igral bend, ki je izvajal rock klasike. Odlična atmosfera. Ko so imeli predah, je Branimir izkoristil priložnost in nas predstavil prisotnim. Jim povedal, da smo imeli koncert v Domu Omladine. Ena stvar je vodila do druge … Sposodili smo si njihove inštrumente in odigrali dva komada, saj smo imeli za seboj že cel koncert. Bilo je odlično. Gre za šolski primer tega, kako spontani so v Srbiji.”
Prvi slovenski bend po več kot treh desetletjih
V nadaljevanju sva se dotaknila tudi samega albuma Voda niz lice in sodelovanja z založbo PGP RTS, kjer mi je pevec Bogunov pojasnil: “Pred izidom smo se z našim managerjem Denisom [Brnčičem] pogovarjali, zakaj ne bi novega albuma ponudili kakšni veliki založbi, da vidimo, kaj se bo zgodilo.” Rezultat je bil presenetljiv: “Postali smo prvi slovenski band po 30 letih, ki je podpisal s tako prestižno založbo.” Ob tem doda tudi zanimivost: “Presenetilo jih je, da pojemo v srbohrvaščini, vendar tudi slovenske pesmi sprejemajo z navdušenjem.”
Prvi in drugi album zasedbe sta bila izdana pri Dallas Records, zato me je zanimalo, kakšne so razlike med omenjenima založniškima hišama: “Dallas Records bo za vedno ostal v mojem srcu, ker so nas prvi prepoznali. PGP RTS je velika mašinerija, državna institucija z ogromnimi sredstvi. Več kot imaš sredstev, več lahko ustvariš.”
Nova plošča vsebuje 10 pesmi in traja dobrih 35 minut. Ker ima album še manj pesmi kot njegov predhodnik, me je zanimalo, če je bila odločitev za to namenska. Če so v tretje našli format, ki jim ustreza: “Ko ustvarjam albume, jih vedno oblikujem kot celoto – kot knjigo z zgodbami oziroma poglavji. Tudi ta album ni nastal naključno, vse je premišljeno. Spontanost je prisotna predvsem na začetku, pri pisanju pesmi, kasneje pa mora vse slediti določenim okvirjem ustvarjanja. Album je zbirka novih zgodb in tematik, zato vsebuje deset pesmi. Na prvem albumu jih je bilo trinajst, na drugem enajst, zdaj pa sem želel bolj zgoščeno celoto. Ustvariti nekakšno bombonjero izbranih slaščic, kjer je bila vsaki pesmi posvečena maksimalna pozornost. Ob tem pa seveda še vedno ostajamo rokerji.”
Tanka meja med resničnostjo in fikcijo
Ognjen mi je v enem od preteklih intervjujev zaupal, da ima doma zvezke z različnimi besedili in verzi, iz katerih nato izbere najboljše. Zanimalo me je, koliko materiala je bilo “arhivskega” in koliko povsem novega: “Vsako pesem napišem kot celoto – besedilo in glasbo. Nato jo pustim, da “odleži svoje”, včasih tudi več let. Po tem lahko vidim, ali je prestala preizkus časa. Pesmi, ki se v danem trenutku izkažejo za dovolj dobre, dobijo mesto na albumu. Tako je bilo tudi pri pripravi ‘Vode niz lice’.”
Prejšnja albuma sta vključevala dva eminentna (in žal že pokojna) gosta z domače in nekdanje jugoslovanske hard/heavy scene, k sodelovanju na aktualni plošči pa so Bogunov povabili prav posebno gostjo: “Že to, da je Mijo Popovič prepoznal naš bend in sodeloval pri prvi plošči, je bila velika čast. Bil je izjemen umetnik, ne glede na to, da ga mnogi poznajo predvsem po heavy metalu. Njegov prispevek k pesmi “Jedini sin” je bil ključen – praktično jo je oblikoval. Na drugem albumu je sodeloval Marko Herak, kar je bila prav tako velika čast in dodatna motivacija za nas. Pri tretjem albumu nisem želel znanih imen z iste scene, temveč nekaj bolj osebnega. Prvič sem k sodelovanju povabil svojo sestro. Uvod v pesem (tudi prvi singel albuma) je napisala skladateljica mlajše generacije Teja Bogdanova, izvedla pa ga je moja sestra, akademska pianistka Mirjana Zeljić Brnčič. Zame je to sodelovanje preseglo vsa prejšnja gostovanja.”
Pesmi nastajajo na podlagi različnih osebnih izkušenj, želja, idej in podobnih stvari. Zanimalo me je, koliko pesmi z albuma je nastalo na podlagi osebnih izkušenj in koliko jih je bilo “plod fikcije”: “Pesmi vedno temeljijo na zgodbah, ki sem jih doživel ali se me na nek način dotaknejo. Vse, kar izkusim, skušam vplesti v besedila. Prvi album je bil precej introspektiven. Drugi je imel bolj uporniški, rokersko energijo. Tretji album, Voda niz lice, pa se vrača k osnovnim vprašanjem – zakaj smo tukaj, kakšen je smisel, minljivost življenja. Dotika se tudi dveh temeljnih čustev: ljubezni in jeze. Vsaka zgodba je mešanica fikcije in resničnosti, nekje v razmerju 80:20 ali obratno. Ugotavljanje razmerja pri posameznih pesmih vedno prepuščam poslušalcem.”
Preveril sem tudi ozadje nastanka pesmi “Metak prema grudima”: “Živel sem v času, ko so bile takšne situacije precej prisotne, kot jih opisuje pesem. Del te zgodbe izhaja tudi iz moje osebne izkušnje. Lahko bi rekel, da sem imel “nesrečo”, oziroma za pesem morda celo “srečo”, da sem bil priča takšnemu dogodku. Vendar pa je večina pesmi vseeno stvar fikcije. Vplivov iz knjig, kriminalk, filmov. Recimo francoski film Državni sovražnik št. 1 [Mesrine, 2008] je bil eden izmed virov navdiha. Na koncu se iz različnih vplivov in osebnih doživetij sestavi zgodba, v kateri lahko poslušalci prepoznajo različne like.”
Ustvarjanje glasbe ima za Ognjena velik pomen: “Vedno sem si želel ustvarjati glasbo, še posebej pisati besedila. Deloma tudi iz “sebičnih” razlogov, zaradi samega procesa ustvarjanja. Tako kot lončar uživa v oblikovanju gline, sam uživam v oblikovanju besed in glasbe. Glasba je že začetka del mojega življenja, saj sem odraščal v glasbeni družini. Glasba me je nenehno spremljala, četudi se sprva nisem želel zavestno ali resno ukvarjati z njo.”
Pri nastanku pesmi gre za spontan proces: “Začetek je skoraj vedno spontan. Ne sedem z namenom, da bom napisal zgodbo. Ideje pridejo same, pogosto zjutraj, ko ležim, berem ali napol spim. Takrat se pojavi kak del besedila. Če ga ne zapišem, lahko izgine, zato si ga hitro shranim v telefon in ga kasneje razvijam naprej. Ta začetna spontanost pa se nato prevesi v zavestno delo – “matematiko”: ritem, ujemanje besedila z glasbo in strukturo. Na koncu poskušam vse skupaj oblikovati v celoto, v zgodbo z glavo in repom, kjer glasba, podobno kot v filmu, doda novo dimenzijo.”
Načrti za prihodnost
Bogunov so v Beogradu predstavili novo zasedbo, kmalu pa prihajajo tudi v Orto Bar: “Zasedba se je pred časom nekoliko spremenila. Vladimir Zelić ostaja stalnica ob meni, ostali člani pa so se zamenjali predvsem zaradi življenjskih obveznosti. Zdaj imamo novo ekipo, ki deluje odlično deluje. Smo prijatelji in energija je res prava. Na bobnih je Marko Valant, na klaviaturah dr. Matjaž Ravnikar, tu je še kitarist, prof. David Stritar, na basu pa Jani Lah. Prvi koncert z novo zasedbo smo že uspešno odigrali v Domu omladine, v Orto Bar pa prihajamo res dobro pripravljeni!”
Nastopu v Orto Baru bo sledilo pestro poletje: “Nekaj festivalov je že v načrtu. Mislim, da nas čaka nastop v Čačku, pa v Tuzli na festivalu Kaleidoskop, nekaj se dogovarjamo tudi za Zagreb. Najbolje je, da nas spremljate na družbenih omrežjih ali na naši spletni strani, kjer sproti objavljamo vse novosti. Tudi v Sloveniji se bo začelo več dogajati, zdaj smo spet bolj prisotni doma in to prinaša novo energijo.”
Ognjen je za konec še dodal: “Hvala za pogovor, res je bilo super. Vse, kar lahko povem, je: pridite 8. aprila na Orto Fest. Prvič igramo na tem festivalu in nam to veliko pomeni. Ko vidiš, kakšen je line-up in kakšno tradicijo ima ta dogodek, dobiš dodatno motivacijo, da daš res vse od sebe. Lepo vabljeni!”