Vroč junijski večer na Dunaju je bil kot nalašč za temačno intenzivnost Nine Inch Nails. A pričakovani udarni začetek se ni zgodil. Trent Reznor in ekipa so koncert odprli na manjšem B-odru (praviloma namenjenem za remix verzije skladb), kjer so s klavirsko verzijo »Right Where It Belongs« in subtilnim odlomkom iz »Zero-Sum« začeli skoraj šepetaje. Nadaljevanje z nekoliko bolj surovima, a še vedno umirjenima »Ruiner« in »Piggy« je občinstvo zadržalo v introspektivnem razpoloženju – uvod, ki je morda preveč nežno načel večer, saj je v dvorani kljub vročini zmanjkalo začetne energije.
Šele selitev na glavni oder je stvari postavila na svoje mesto. »Wish« in »March of the Pigs« sta eksplodirala z brutalno močjo in šele tu je publika zares zadihala s polnimi pljuči. »Reptile« in »The Lovers« sta ohranila napetost v zraku, »Copy of A« in »Gave Up« pa sta dodatno pospešila tempo.
V tretjem dejanju je Reznor presenetil z vrnitvijo na B-oder, kjer se mu je pridružil Boys Noize. Skupaj sta preoblikovala NIN zvok v bolj elektronsko, techno usmerjeno doživetje. »Vessel«, »The Warning« in »Came Back Haunted« so zazveneli kot klubski remiksi, ki so ponudili svežo perspektivo, čeprav je del publike tu morda malce izgubil stik z izvorno industrijsko surovostjo benda.
Četrti akt je prinesel pričakovane vrhunce. »1,000,000«, »Heresy« in »Less Than« so ponovno predramili dvorano, »Closer« pa z dodatnim vložkom »The Only Time« še enkrat pokazal Reznorjevo sposobnost prepletanja svojih temnejših zgodb. Izjemno je delovala tudi priredba Bowiejeve »I’m Afraid of Americans«, pred končnim vzponom z eksplozivnim »Head Like a Hole«, ki je v dvorani sprožil pravo evforijo.
Nekaj svetovno znanih skladb je manjkalo, a setlista je še vedno delovala koherentna.
Proti koncu so spet umirili tempo. »Hurt« je, kot vedno, zadel ravno tam, kjer mora, in pustil dvorano tiho in zamišljeno. Zaključek s »Tumbling Tumbleweeds« je bil skoraj filmski – tih, nostalgičen in nekoliko ironičen glede na prejšnje štiri akte.
Energetsko je bil koncert poln vzponov in padcev, z vrhovi, ki so zažgali dvorano, in tišinami, ki so pustile prostor za premislek. Reznor je še vedno vokalno prepričljiv, “light show” pa je bil kljub impresivnosti prava nočna mora za fotografe – veliko senc, malo jasnih osvetlitev, verjetno povsem namenoma, da bi ohranili mističnost nastopa.