Prvič leta 1987, nato 1990, februarja in septembra 1992, 1994, 2001 in spet dvakrat v letu 2005. Kasneje pa še 2010 s stranskim projektom ‘Mini Seeds’, in 2013 ponovno z The Bad Seeds. Prav tako z njimi tudi včeraj, ko je avstralski princ teme Nick Cave z že enajstim nastopom pred slovensko publiko razprodal Areno Stožice.
Nick Cave & The Bad Seeds so se v Ljubljani ustavili v sklopu evropske turneje v podporo 16. studijskemu albumu ‘Skeleton Tree‘. Koncert je bil prva predviden v Hali Tivoli, a kasneje premaknjen v Stožice, in še te so komajda zadovoljile vsesplošno povpraševanje po melanholiji.
Kdor je Cava kdaj poslušal ve, da je v prvi vrsti pripovedovalec. Enostavne zgodbe, vedno začenjajo o življenju, čaščenju le-tega in preprosti lepoti, a nikdar ne ostanejo pri tem. Šokantna je mirnost, s katero se preprosta drobna pojava artista v črni obleki in lakastih mokasinih sprevrže v skorajda morbidna poglabljanja v smrt, ljubezen, nasilje, človeške obsesije. Nobene vizualne teatralnosti, le neka neskončna tiha moč, ki je v trenutku prihoda na oder obvladala večtisočglavo skupnost.
Redko človek doživi, da taka množina ljudi, in to prednostno rokerjev, naenkrat obmolkne. Nove ‘Anthrocene‘, ‘Jesus Alone‘ in ‘Magneto‘ razen nežne, težko opredeljive
instrumentalne spremljave ni pospremil niti en sam vzklik, premik. Zanimiva odrska
postavitev je pred klasičnim odrom in prehodom ponujala še polico, v neposrednem stiku s prvo vrsto publike, ki se je nanjo naslanjala kot na šolsko klop. Kljub polnemu parterju, ki se je že minute pred začetkom besno drenjal v prve vrste, so se Nicka v nenavadni zmesi spoštovanja, napetega poslušanja in skorajšnjega transa dotikali le redki. Roke so le tiho valovile in nežno pozdravljale bližajočega se pripovedovalca, ki je božal dlani, stikal obraze in šepetal na ušesa – in nihče, čisto nihče si ni drznil prekiniti teh obredov.
Predstavil nam je skorajda celoten novi »Skeleton Tree«, poleg omenjenih vključujoč še ‘I Need You‘, ‘Distant Sky‘, ‘Girl in Amber‘ in proti koncu še naslovno skladbo, ‘Skeleton Tree‘. Še posebej se je src dotaknila ‘Distant Sky‘, v čarobnem sopranu Else Torp, ki se je zasedbi pridružila v nadnaravno veliki projecirani podobi. Kdor spremlja Nicka Cava ve, da je v letu 2015 družino pretresla izguba komaj petnajstletnega sina Arthurja. In tudi kdor tega ni vedel, je v skladbi čutil poslednjo popotnico. Sprejemanje, v nenehnem notranjem boju z nikdar sprejemljivim dejstvom je s to stvaritvijo doseglo vrhunec bolečine in izpovedi, ki ju lahko razumemo kot rdečo nit novega albuma.
Poleg pesmi z novega albuma pa se je publika nadejala tudi starih uspešnic, in tudi tem željam je bilo ugodeno. Slišali smo lahko »High Boson Blues« in več deset minut čutili srčni utrip. Zavlačevanje in skorajda psihozno neskočno neposredno nagovarjanje občinstva po celi dvorani, tudi z osebnimi stiki je tisto, kar da Nickovim nastopom svoj čar. Njegovi nepričakovani ostri gibi in divje neritmično poplesovanje, s katerim prekinja svojo liriko, delujejo šokantno. Cave zagotovo spada med šok rokerje, čeprav težko rečemo da je šokanten, še težje da je roker. Tudi spremljava novega albuma
nadaljuje nakazovanje na blues, alternativni rock in druge zvrsti v elementih. Posebna čudovitost pa so violinski vložki Warrena Ellisa v kombinaciji z Nickovimi klavirskimi solažami.
Med vrhunci večera je bila zagotovo tudi malenkost živejša ‘Jubilee Street‘, predvsem pa njej sledeča ‘Into My Arms‘. Med njo se je dvignil spontan, nenavadno ubran in angelski sopran celotne zbrane ženske publike, ki je Nicku tiho odgovarjala ‘…into my arms, oh Lord’. Zagotovo eden čarobnejših trenutkov, ki sem jih doživela in se jih spominjam.
Po premoru je sledil še ‘The Weeping Song‘ ter ‘Push The Sky Away‘, med katerim Cave na oder povabi publiko. Marsikdo je pričakoval še samostojno izvedbo ‘Where The Wild Roses Grow’, ki jo v originalu izvaja z Kylie Minogue in velja za najbolj komercialno Nickovo uspešnico, vendar slednje očitno ne izvaja. Niti ni potrebe po njej.
V dobrih dveh urah je bil tako opravljen sprehod čez celoten nov album ter nekaj starejših skladb, množinsko manj, kot smo jih sicer vajeni v dvournih koncertih. Nick Cave ni samo glasbenik, ni pevec, ampak celoosebni performer, in njegova dela zahtevajo polno mero priprave vzdušja, razmisleka in nato počasne psihološke vrnitve poslušalca zopet v prvotno čustveno stanje. Zdi se mi pozitivno presenetljivo, kako dobro Slovenci sprejemamo tovrstnega izvajalca – mi, ki smo navadno skeptični in strogi že do najmanjših ustvarjalnih odklonov, ki so proti Cavu skorajda komercialni. In vendar smo, da prisluhnemo nečemu tako abstraktnemu, napolnili naše največje prizorišče.
