
V petek je bil Cankarjev dom prizorišče posebnega dogodka, ki je na edinstven način povezal zgodovino in glasbo. Zabranjeno Pušenje, pionirji sarajevskega novega primitivizma, so v družbi večkrat nagrajenega dokumentarca “Svjetla Sarajeva” pripravili intimen akustični koncert, ki je prisotne popeljal v svet manj znanih oz. redko izvajanih bendovih pesmi.
“Svjetla Sarajeva” – dokumentarec o kulturnih biserih Sarajeva
Večer se je začel s premiero dokumentarnega filma režiserja Srđana Perkića, ki pripoveduje zgodbo o sarajevski dvorani Skenderija skozi oči frontmana skupine Seja Sexona. Ta simbol Sarajeva je postal ključni del zgodovine benda, ki je tako kot še nekateri drugi sodobniki svojo glasbeno pot začel prav v kleteh Skenderije. Film ponuja intimen vpogled v Sexonovo mladost, vzpone in padce benda ter njihov povratek, okronan s slavnostnim koncertom ob jubileju dvorane in skupine. Brezplačno si ga lahko ogledate TUKAJ, saj so se ustvarjalci odločili, da ga podarijo gledalcem; do danes pa si ga je samo na spletu ogledalo več kot 380.000 ljudi.
Po projekciji je sledila krajša, a duhovita diskusija, kjer sta Sejo Sexon in režiser Srđan Perkić skupaj s povezovalko, novinarko Aido Kurtović občinstvu predstavila ozadje nastanka filma. Začinjen z značilnim humorjem in številnimi anekdotami o začetkih ter samem poteku je pogovor hitro prešel v sproščeno in prijateljsko vzdušje, ki se je nadaljevalo pozno v noč.
Filmska diskusija (foto: Vito Stričevič).
Akustična perfekcija, polna humorja in dobre glasbe
Koncert se je začel nekaj po 21. uri, odprl pa ga je Sexonov spomin na nedavno rudarsko tragedijo, ki mu je sledil “Halid Umjesto Halida” z albuma Fildžan viška (1997). Uvodu je sledila omemba, da gre za koncert, ki so si ga člani podarili samim sebi, kajti na njem bomo lahko slišali precej redko izvajanih skladb. Pozornosti so bile deležne tudi “Gospođa Senada” z Šok i nevjerica (2018) in “Nema više,” ki je svoje mesto prav tako našla v filmu Nafaka (2006), “Navratri ponekad” z Bog vozi Mercedes (2001) in aktualni “Blues predsjednika opštine” z albuma Karamba! (2022).
Eden od vrhuncev večera prišel s pesmijo “Pismo Elvisu” s prelomnega Fildžan viška (1997), kjer je spremljevalna pevka Anđie, poimenovana Mahalađa Jackson, dobila priložnost, da zasije v vsem sijaju. Kakšen glas! Sledilo je “Dobro dvorište” z albuma Hodi da ti čiko nešto da (2006), kjer je Sejo s publiko delil spomine na precej preprostejše otroštvo. Pozornosti je bil deležen tudi novi predsednik ZDA, Donald Trump, ki je zaradi svojega življenja, Sexonu služil kot uvod v “Bog vozi Mercedes,”, z istoimenskega albuma (2001), katerega je tako kot Fildžan viška (1997) zastopalo precej skladb. Po naslovni pesmi “Dok čekaš sabah sa šejtanom” s skupininega drugega studijskega albuma je sledil iskren poklon lani preminulemu Bori Đorđeviću (Riblja Čorba). Enemu od bendovih učiteljev, ki je s svojim kultnim verzom “za ideale ginu budale” (“Na zapadu ništa novo” z albuma Mrtva priroda (1981)) služil kot navdih za “Počasno salvo.”
Čudovit večer je nadaljevala “Lijepa Alma,” kjer se je Sejo spomnil svojih treh Alm, za njo pa je prišla “Takvim sjajem” in spomini na bendove povezave z Arsenom Dedićem. Po ganljivi “Laku noć stari,” posvečeni Sexonovemu očetu, je sledila megauspešnica “Možeš imat’ moje tijelo,” ki je skorajda ne bi vključili na album, če jih ne bi v to prepričal Fox iz Dallas Records. Na repertoarju seveda niso manjkale niti kultne “Balada o Pišonji i Žugi” s Pozdrav iz zemlje Safari (1987), “Karabaja,” “Fikreta (Posljednja Oaza – U lošoj formi sam)” in “Djevojčice kojima miriše koža,” ki so lepo pripravile teren za konec rednega dela koncerta.
Slovo je začela naznanjati “Fildžan viška,” v katero je skupina vključila del “Bacila je sve niz rijeku” (Indexi). Po glasnem in stoječem aplavzu se je bend vrnil na oder in odigral še “Šeki is on the road again” z Das ist Walter (1984) ter “Javi mi” z Male priče o velikoj ljubavi (1989).
V treh urah so Zabranjeno pušenje postregli z obilnim repertoarjem, ki je predstavljal konkreten pregled njihovega dosedanjega kataloga, hkrati pa dokazal, da njihova glasba ni le zabava, temveč tudi dokumentirano ovekovečenje zgodb Balkana in njegovih ljudi. Akustični aranžmaji so omogočili, da so besedila v kombinaciji s Sexonovimi anekdotami še bolj prišla do izraza. Res sta manjkali “Zenica blues” in “Jugo 45,” a to ni zmanjšalo občutka, da smo bili priča čudovitemu večeru.
Upam, da bo koncert oz. kompilacija najboljših trenutkov iz Sarajeva, Ljubljane in Zagreba izdana tudi na vinilu – če so že originalni albumi tako dragi, bi bilo kaj takšnega krasna zbirateljska pridobitev!
Foto: Vito Stričevič