O projektu Mr. Lee & IvaneSky pred začetkom pisanja recenzije in raziskovanja na spletu nisem vedel popolnoma ničesar. Kasneje pa sem odkril, da gre za projekt Damirja Martinovića Mrleta (Let 3) in soproge Ivanke Mazurkijević, kar pa mi znova ni povedalo veliko. Mrleta namreč poznam (in spoštujem) bolj po njegovem humorju in pojavi kot pa glasbi, ki je ne poslušam preveč pogosto.
Zato sem se v maniri “Kdaj si nazadnje kakšno stvar naredil prvič?” poglobil v poslušanje. Ugotovitev, gre za zelo eklektično stvar. Za projekt, za katerega bi lahko v šali dejali, da tekmuje sam sabo v tem, koliko zvrsti lahko spravi v posamezno pesem. Če se te po večini vrtijo okoli šansonov in temačnega popa, vas lahko ista pesem že naslednji trenutek preseneti z izbruhom techno glasbe, ki bo nato že naslednji trenutek znova prešla k spokojnosti. Kot da sta glasbenika na neki način skušala poustvariti dogajanje v naši duševnosti? Uglasbiti in ubesediti dogajanje v zavednem in nezavednem delu našega jaza, ki sta lahko zelo burna. Sploh če v enačbo ustavimo še malo Freudovske in Jungovske psihologije o tem, kako zelo nezavedno s svojimi odtenki vpliva na naše vsakodnevne vedenje.
Čeprav pri Magelli ne gre za nekaj, kar bi poskušal v običajnem smislu, me album ni razočaral. Tako kot pri Kubrickovi klasiki The Shining (1980) lahko tudi pri albumu znova in znova odkrivam različne odtenke zvoka, ki me vsakič ponovno presenetijo.
Ocena: 3,5/5
Seznam skladb:
- Giganti
- Hello, How Low?
- LUCKY
- AM I BLUE I
- CHANGE
- Seagull
- Amore
- Sailor
- Carmen
- HRVATSKA LOLITA
