Metallica je v okviru turneje M72 World Tour tudi letos obiskala madžarsko prestolnico. Po četrtkovem nastopu je sledil še drugi koncert v soboto, na katerem je legendarna ameriška zasedba znova potrdila, zakaj že več kot štiri desetletja ostaja med največjimi imeni svetovne rock in metal scene.
Osrednji poudarek aktualne turneje ostaja album 72 Seasons, ki so ga predstavili tudi budimpeškemu občinstvu. Na sporedu so se znašle skladbe Lux Æterna in Screaming Suicide, ob njih pa seveda ni manjkala vrsta klasik, ki so zaznamovale različna obdobja skupine.
Posebnost turneje M72 ostaja koncept »No Repeat Weekend«, kar pomeni, da skupina na dveh koncertih v istem mestu ne ponovi nobene skladbe. Tudi zato je sobotni večer ponudil zanimiv preplet starejšega in novejšega materiala. Že uvod z Whiplash, For Whom the Bell Tolls in Ride the Lightning je nakazal, da bo poudarek predvsem na energiji in preverjenih uspešnicah. Sledile so še Fade to Black, Wherever I May Roam, instrumentalna The Call of Ktulu, The Unforgiven, One in za zaključek nepogrešljiva Enter Sandman.
Koncert je trajal približno dve uri, kar je povsem solidna dolžina nastopa. V trenutkih, ko je bilo občinstvo najbolj razgreto, pa se je vseeno porajal občutek, da bi skupina brez težav dodala še kakšnih petnajst minut in izkoristila ustvarjeni momentum.
Foto: Varga László
Produkcijsko je bil koncert na zelo visoki ravni. Sredinsko postavljen okrogli oder se je ponovno izkazal za posrečeno rešitev, saj omogoča dobro vidljivost z vseh strani stadiona in ustvarja občutek večje povezanosti med skupino in občinstvom. Gre za koncept, ki je v zadnjih letih prinesel nekaj svežine na stadionske turneje in se lepo povezuje tudi z idejo dveh različnih koncertov v istem mestu.
Kar zadeva zvok, je bila slika nekoliko bolj mešana. Zvok je bil soliden, vendar brez presežkov. Na trenutke je zmanjkalo nekaj jasnosti in definicije, a je treba ob tem priznati, da pri stadionih popolne tehnične predstave skoraj ni mogoče pričakovati. V kontekstu tako velikega prizorišča je bila izvedba povsem sprejemljiva.
Puskás Aréna se je sicer izkazala za odlično prizorišče za tovrstne dogodke. Moderna infrastruktura in velika kapaciteta omogočata izvedbo koncertov najvišjega ranga. Nekoliko manj navdušenja pa je požela gostinska ponudba. Točilna mesta pogosto niso dohajala navala obiskovalcev, cene pijač so bile pričakovano visoke, precej nejevolje pa je povzročil tudi sistem kavcij za kozarce. Ob vračilu kozarca obiskovalec namreč ni prejel denarja nazaj, temveč zgolj žeton za naslednji nakup.
Takšne prakse sicer niso nič novega in jih srečujemo na številnih evropskih prizoriščih, a kljub temu pustijo nekoliko grenak priokus. Ko obiskovalec za vstopnico odšteje precejšen znesek, nato pa ga dodatni stroški pričakajo skoraj na vsakem koraku, občutek celotne izkušnje ni več povsem brezhiben.
Metallica v Budimpešti ni pripravila koncerta, ki bi se zapisal med njihove najbolj legendarne nastope, a je ponudila natanko to, kar občinstvo od nje pričakuje – dve uri profesionalno izvedenega spektakla, dobro izbran nabor skladb in dovolj razlogov, da jih je bilo lepo ponovno videti na odru. Vse je bilo na svojem mestu. Brez velikih presežkov, a tudi brez večjih pomanjkljivosti.