Četrtkov večer je znova prinesel možnost za ogled nečesa novega, in to kar v dveh pogledih. Prvič, služil je kot dober izgovor za podrobnejši ogled prenovljenega Koloseja oziroma Odiseje, kot se objekt imenuje sedaj. Drugič, z njim je prišla tudi priložnost za ogled še enega zanimivega koncerta. V eni izmed kinodvoran se je odvil projekt Masters of Rock, ki je združil glasbo, nostalgijo in dobrodelnost.
Združili glasbo Metallice in dobrodelnost
Rdeče niti dogodka ni tvorilo tvorilo le druženje domačih rock legend, kakršnemu smo bili npr. priča na lanski 10-letnici Rock Radia (koncertopis), in številnih oboževalcev Metallice. Slednjega je namreč zaznamovala tudi močna humanitarna nota, za katero je poskrbel organizator Soki. Domači bobnar v sklopu svojega projekta 20za20 že 10 let zbira sredstva za nakup glasbenih inštrumentov, s katerimi je do zdaj pomagal že skoraj 140 šolam. Tokratni koncert je zato prav tako zaznamovala posebna dražba, pri kateri je lahko sodeloval vsak, ki je daroval 40 evrov, in se v zameno potegoval za repliko bobnov legendarnega Larsa Ulricha iz Metallice.
Bobnarska klinika z redkimi Larsovimi bobni
Večer se je začel v nekoliko drugačnem tonu, kajti prisotne je najprej pričakala bobnarska klinika s Sokijem. Bobnar je zbranim z zelo nalezljivim navdušenjem predstavil Larsove vplive na svoje dosedanje ustvarjanje, manjkala pa ni niti poglobljena analiza nekaterih ključnih trikov, ki jih je prevzel od Ulricha. Sokijevo navdušenje nad bobnarjem Metallice je tolikšno, da ima v lasti tudi enega od le 72 certificiranih bobnov iz Ulrichove uradne serije in še redkejšo opno, ki je izšla ob 30-letnici bendovega kultnega črnega albuma. Dogajanje v dvorani sta še dodatno popestrila Tonč in Dimek iz skupine Mi2, ki sta na hitro pozdravila prisotne, kasneje pa s Sokijem izvedla znano priredbo Metallice.
Foto: Vito Stričevič
Obširen seznam gostov in nenehne menjave
Koncert se je začel ob 20.50, ko smo zaslišali veličastno “The Ecstasy of Gold”, ki so jo spremljali izseki iz filma The Good, the Bad and the Ugly (1966), za katerega jo je ustvaril Ennio Morricone. Gre za uvod, s katerim Metallica že desetletja stopnjuje napetost pred svojimi nastopi, po nekaterih navedbah pa naj bi ta tudi simboliziral njihovo vzpenjanje na glasbeni vrh. Sledila je “Creeping Death”, ki jo je Soki odigral v živo, ob spremljavi studijskega posnetka z Jamesom Hetfieldom, Cliffom Burtonom in Kirkom Hammettom ter impresivno video-projekcijo; slednja je spremljala tudi ostale pesmi. Po tem uvodnem šusu je Soki z mikrofonom v roki najavil potek večera in na oder povabil Tima Koresa Korija ter preostanek zasedbe Hamer, ki se vrača med žive. Skupaj so se lotili “Whiplash”, ki so jo radi izvajali tudi Motörhead, ter “Sad But True”, kjer je Koresova grungeovska barva glasu še posebej prišla do izraza. Obširen seznam gostov je zahteval nenehno gibanje, zato je po dveh pesmih že napočil čas za menjavo. Naslednji so bili na vrsti Sokijevi kolegi iz Elvis Jackson, s katerimi so izvedli “Motorbreath” in “Stone Cold Crazy”. Čeprav je zadnjo prvotno izvajala skupina Queen, ni nič nenavadnega, da je pritegnila tudi Metallico, saj gre za eno najzgodnejših znanilk speed in thrash metala.
Na vrsto je prišla tudi “I Disappear”, ki so jo izvedli Soki, Robi Novak (basist skupine Mi2) in preostanek zasedbe Hamer. Zanimiva skladba, ki se ni pojavila zgolj v filmu Mission: Impossible 2, ampak je tudi nakazala prihajajoči zvok kontroverznega albuma St. Anger (2003) in sprožila bendovo pravno bitko z Napsterjem. Je imel Lars glede na trenutno stanje v glasbeni industriji na koncu vseeno prav?
Obleka naredi človeka
Sledila je udarna “Battery”, pri kateri je na basu Novaka zamenjal Alen Steržaj iz Big Foot Mame. Število članov BFM se je v nadaljevanju povečalo, saj se je zbranim pridružil tudi kitarist Daniel Gregorič, ki je prevzel mesto Aleša Mauriča (Hamer). V novi postavi so odigrali “Am I Evil?”. Stvaritev, ki jo je Metallica verjetno ponesla v mainstream, hkrati pa iz nje naredila eno najbolj dobičkonosnih pesmi skupine Diamond Head. Dvojni dozi divjanja je sledil trenutek za umiritev. Zanj sta poskrbela Matjaž Jelen in Bor Zuljan iz Šank Rock, ki sta publiko presenetila z akustično izvedbo “Nothing Else Matters”. Pesem, ki je zaradi svoje radijske izpostavljenosti postala že skoraj sinonim za “preposlušano”, je v tej preprosti, a čustveni različici zažarela v novi luči, posledično pa postala prvi vrhunec večera.
V nadaljevanju večera so na oder stopili člani Alo!Stari in s Sokijem izvedli dvojček Misfits klasik “Die, Die My Darling” in “Last Caress”, ki si ju je Metallica izposodila za projekta The $5.98 E.P. – Garage Days Re-Revisited (1987) in Garage, Inc. (1998). Kmalu je sledil nov obrat. Na oder so se znova vrnili člani Hamer in se v družbi Matjaža Jelena lotili mračne “The Memory Remains”. Jelen je ob pomoči publike poleg glavnega vokala odpel tudi zlovešče spremljevalne »na-na-na-na…« glasove, ki jih je v originalu prispevala pokojna Marianne Faithfull, in tako poskrbel za nov vrhunec.
Zmoremo do 11
Po glasbeno razgibanem prvem delu je sledil krajši premor, med katerim nam je Soki predstavil ozadje svojega humanitarnega projekta 20za20 in z nasmehom dodal, da je bilo v okviru aktualne dražbe replike bobnov Larsa Ulricha zbranih približno 3.100 evrov. Sledil je žreb, pri katerem je nagrajenca izžrebala Urška Klakočar Zupančič. Srečni nagrajenec se med podelitvijo ni javno oglasil, zato naj to stori čimprej. Po zahvali vsem podpornikom projekta so na oder stopili osrednji obrazi dogodka: kitarist Bor Zuljan, pevec Gregor “Moony” Jančič iz Happy Ol’ McWeasel in basist Jani Hace, ki ga poznamo predvsem iz vrst Siddharte. Skupaj s Sokijem so ustvarili udarno jedro, ki je prej sedečo publiko peljalo skozi glavne klasike Metallice: “Seek & Destroy”, “For Whom The Bell Tolls”, “Master of Puppets” in “One”.
Rušilni četverici je sledila akustična “Mama Said”, njej pa odgovor na vprašanje, kam bosta umeščena Tonč in Dimek iz Mi2? Če človek dobro pomisli, je bila rešitev ves čas na dlani. K “Whiskey In The Jar”, ki sta ji glasbenika nadela v polnokrvno Mi2 preobleko. Pristno, s kančkom šaljivosti in veliko odrske prezence. Kdo ve, morda (čeprav malo verjetno) jo slišimo tudi v Stožicah? Vsekakor pa je šlo za zanimiv izlet v neznano. Za eksploziven zaključek rednega dela sta oder zavzeli še Tomi Meglič in Primož Benko iz Siddharte ter “Enter Sandman”. Če je šlo do takrat vse do deset, je nujna točka poskrbela, da je šlo do enajst! Bis je prinesel še “Fuel”, ki je poskrbel za odličen zaključek že tako vrhunskega večera.
Nov vir navdiha
S četrtkovim Masters of Rock so organizatorji pripravili vrhunsko koncertno izkušnjo, ki združila prijetno s koristnim. Humanitarnost z dobro glasbo, zato si lahko le želimo, da bo takšnih dogodkov še več. Če smo bili obiskovalci deležni recimo temu edinstvenih variacij, ki se najverjetneje ne bodo zgodile nikoli več, so te dobro vplivale tudi glasbenike same. Za en večer so lahko stopili iz svojih vsakodnevnih vlog in poskusili nekaj novega. Storili nekaj, kar zna blagodejno vplivati tudi na njihovo ustvarjalnost. Če nenehno delaš le eno in isto, hitro postaneš dolgočasen nostalgik, ki ga je povozil čas!
Foto: Vito Stričevič