Za nami je letošnja edicija najglasnejšega festivala pri nas. Na idilični lokaciji, ki jo ponuja Tolminsko Sotočje je tudi letos potekal festival MetalDays, ki na enem mestu združuje brezskrbno dopustnikovanje z mero, bolj ali manj, odlične glasbe.
Naša ekipa se ja žal zaradi službenih obveznosti udeležila zgolj treh dni. In na žalost so nam tako tudi letos ušli mladi Novozelandčani Alien Weaponry, pa švedski melodični death metalci Arch Enemy ter nemški melodični black metalci Dornerreich, pa finski troli Finntroll, ki so menda popolnoma spremenili svoj zvok in se odmaknili iz folka. Zamudili smo tudi domače Noctiferio in Inmate, slednji so ravno pred dnevi izdali novo skladbo, oboji pa so v fazi izdelovanja novega materiala … Človek v samo nekaj dneh zamudi marsikaj, a nič še ni povsem izgubljenega. Pred nami so bili še trije nepozabni dnevi, in prav vsak izmed njih je imel nekaj za ponudit. Bili so vrhunci večera in bila so razočaranja epskih razsežnosti. A o tem nekaj več besed v nadaljevanju.
SREDA, 24 julij
Po precej naporni in ovinkov polni vožnji, sem se le uspešno parkirala na jaso, kjer so parkirali že mnogi pred menoj. A časa za počitek ni bilo na pretek. Nisem še dobro prispela v za novinarje rezerviran prostor, ko so se iz glavnega odra že raztezali zvoki, ki so napovedovali naslednje nastopajoče. Naše glasbeno popotovanje se je tako začelo že na glavnem odru, poimenovanem po gonilni sili legendarnih Motörhead.
Tako imenovan ‘Ian Fraser Lemmy Kilmister stage‘ so kot drugi zavzeli Altair. Progresivni power metalci, ki prihajajo iz sosednje Italije. Band je s svojim delovanjem pričel leta 2008, v tem času pa je izdal dva studijska albuma. Poslušljiva zadeva, čeprav bi od power metalcev pričakovala še bolj energičen nastop. Morda je temu botrovala visoka temperatura, ki se je v poznopopoldanskem času dvignila tudi krepko nad trideset stopinj.
Kot drugi so na Lemmyjev oder stopili irski Dead Label. Človek bi si po tihem želel, da bi s seboj prinesli še kakšno dežno kapljo. Tudi slednji so s svojim delovanjem pričeli na začetku milenija, za sabo pa imajo dva studijska izdelka. Besedlia so predvsem kritična do katoliške cerkve, kar pa za državo iz katere prihajajo niti ni čudno. Iz power metala smo tako presedlali na metalcore, ki se lahko pohvali z močnim in dinamičnim vokalom, ki ga iz sebe izvablja basist Dan O’Grady. Bend pa se lahko tudi pohvali s tem, da njihov ritem drži bobnarka Claire Percival. Slednje danes v bistvu ni nobena redkost, je pa bila tokrat ena redkih žensk, ki se ni predstavila v vlogi vokalistke.
Za njimi so na oder stopili Kalmah. Melodični death metalci, ki prihajajo iz Finske. Svoj prvi dolgometražni album so izdali leta 2000, name pa so prvič vtis naredili z albumom ‘The Black Waltz‘ (2006). Kot se imenu priteče, kalmah namreč v prevodu pomeni ‘do groba’ oz. ‘do smrti’, je bend postregel z mero temačnosti, ki pa ima tudi svoje svetlejše oz. energične momente. Antti Kokko od svojega tipičnega renčečega vokala tudi tokrat ne odstopa, se pa zato melodičnosti držita kitarist Pakka Kokko ter klaviaturist Veli-Matti Kananen. Žal slednji tokrat ni prišel najbolj do izraza, kar je res škoda saj so prav klavirski vložki nekaj najboljšega pri tem bendu. Že kar dobro zbrani publiki so se predstavili z nekoliko starejšim materialom, ter nas tako popeljali skozi bogato zgodovino delovanja, ki pa se ni ustavila v sedanjosti.
Kvelertak so poglavje zase. Gospodje, ki prihajajo iz norveške so bili popolno presenečenje dneva in so si definitivno zaslužili svoje mesto na glavnem odru. Band, ki v svojem stilu združuje prvine punka, rocka in hevay metala je publiko dobesedno sezul s svojo energičnostjo. Če smo bili pred tem priča nekoliko bolj statičnim nastopom, pa v primeru Kvelertak ni bilo tako. Čeprav bend preigravajo že poznane in sila predvidljive rock melodije, je že po nekaj tonih kristalno jasno zakaj potrebujejo, ne enega, ne dva ampak kar tri kitariste. Pohvalijo se lahko z večglasnim preigravanjem kitar, ki ustvarja melodijo znotraj melodije. Pri tem ne moremo niti mimo vokala Ivara Nikolaisena, ki vsekakor ni tipični rock vokalist. Je jeznorit, energičen, vokalno pa spominja na renčečega psa, ki s svojim početjem ne preneha niti za minuto. Bend se je na odru počutil kot doma in je praktično zavzel ves prostor. Še bolj se je Ivar publiki približal, ko je splezal z odra, šinil med varnostnike ter se obesil direktno na ograjo ter publiki dobesedno kričal v obraz. Veliki finale pa je doživel z svojim ‘crowd surfingom’, kjer je publika doživela tisti najbolj intimen moment z glasbenikom. Višek zaupanja, ko nekomu preprosto pustiš, da te nosi po rokah. Vsekakor bend, kateremu bomo še prisluhnili.
V sredo se je razvrstilo kar nekaj močnih bendov. Absolutni zmagovalec večera, če ne kar celotnega festivala, pa so bili zagotovo Rotting Christ. Bend, ki prvotno sploh ni bil na seznamu izvajalcev ampak se je nanj uvrstil po tem, ko so svoj nastop odpovedali Philip Anselmo and The Illegals. Na prvega moža Pantere bo tako potrebno počakati vsaj še eno leto, a za njimi v resnici ni nihče dolgo žaloval. Namesto njega so za popolnost nadpopolnosti poskrbeli očetje grškega black metala, Rotting Christ. Vsekakor odlična izbira zamenjave, ki pa je mnogo več kot le-to. Bend obstaja že vse od leta 1987, ustanovila pa sta ga brata Talis. Nase so opozorili že pred leti, saj veljajo za pionirje grškega black metala in so bili gonilna sila podzemlja v tem delu Evrope. Za sabo imajo že 12 studijskih albumov, letos pa so z izdajo albuma ”The Heretics” poskrbel za enega boljših, če ne kar najboljših albumov leta. Srečna trinajstica torej. Ne samo, da so poskrbeli za enega boljših albumov, poskrbeli so tudi za odlično vzdušje in do zadnjega kotička napolnili jaso pred odrom. Brez velikekga pompa, zaviti v meglico mističnosti in temačnosti so povsem omrežili publiko, ki je bendu jedla iz rok. Sakis Tolis je publiko uročil že z prvo izrečeno besedo, in tako je ostalo vse do zadnjega takta.
Če so Rotting Christ za marsikoga predstavljali vrhunec festivala, pa so bili njihovo popolno nasprotje, in verjetno največje razočaranje festivala, Dream Theater. Bend, ki prihaja iz Long Islanda in ima v svoji sredi samega Johna Petruccija, velja za enega od velikanov progresivnega metala. Tokrat pa so predstavljali tudi glavno atrakcijo večera. Februarja letos so gospodje izdali že svoj štirinajsti studijski album ”Distance Over Time”, enega najšibkejših v karieri. Glede na tolkalsko inštalacijo, ki je kraljevala na odru bi človek pričakoval najmanj perfekcijo. Žal pa smo bili deležni nečesa, kar najlažje opišem kot srednjo žalost. Sam bend je bil pravzaprav energičen in se je izjemno trudil obdržati publiko pred odrom. Žal pa je LaBrie tudi tokrat uspešno pod vprašaj postavil svoje vokalne sposobnosti. Da ni šlo vse kot po maslu, ni bilo jasno le publiki, temveč tudi bendu samemu. Razočaranje je bilo žal (pre)veliko, česar so se zavedali tudi die hard fani, ki so še kot edini vztrajali ob odru. Če ste torej po celodnevni vročini in prestopanju pod žgočim soncem potrebovali hladen tuš, je bilo to zagotovo to.
Na manjšem odru, ki je ime dobil po legendarnem slovenskem tonskem mojstru Bošku Bursaću – Bobanu sem ta dan ujela sicer manj bendov kot bi si želela. Med njimi recimo ni bilo domače Gliste, so me pa popolnoma presenetili Une Misère. Bend, ki si je za slogan izbral besede ‘ spread the misry’ so svoje poslanstvo vzeli povsem resno, saj njihova glasba navdih črpa iz najtemnejših in najbolj mračnih kotov Islandije. Oblečeni v popolno črnino, z dolgimi rokavi, vokalist Jón Már Ásbjörnsson pa celo v puliju, so stopili na Boškotov oder nekje okrog pol osme ure zvečer, ko je sonce že začelo izgubljati svojo moč, a o tem, da se bo kaj kmalu ohladilo ni bilo ne duha ne sluha. Fante peklenska vročina pri širjenju lastnega sporočila o tem kako bedno je življenje, očitno ni pretirano motila saj niso popustili niti za sekundo. Besedila so temačna, a se dotikajo življenjskih situacij, publiko pa so prevzeli tudi s svojo energijo in podobo, ki je vse prej kot angelska. Bend v resnici premika meje in prav zares me zanima kako daleč bodo (pri)šli.
Naslednji band, ki sem mu prisluhnila na Boškotovem odru prihaja iz Ukrajine. Stoner doom rock / metal band Stoned Jesus deluje že dobrih deset let, v tem času pa so izdali dobre štiri studijske albume ter kar nekaj posamičnih skladb. Osebno so me že pred leti omrežili s skladbama kot sta ‘I’m the Mountain‘ in ‘Stormy Monday‘, obe iz leta 2012. Trojec, ki dokazuje, da za poln zvok ni potrebno veliko, se je na Boškovem odru predstavil z nekoliko bolj umirjenim opusom, in kot se za doom spodobi ni požel pretirano energičnega odziva. Kljub temu so s svojo glasbo poskrbeli za kanček romantike, nizke frekvence, zasanjan Igorjev vokal ter razvlečene kitarske in basovske linije pa so vsakega poslušalca pripravile do rahlega zibanja.
ČETRTEK, 25 julij
Po precej kratki noči je napoči čas, da se prebudim v sveže jutro. In prva stvar na dnevnem redu je bila seveda skodelica kave v enem izmed bližnjih lokalov. Po tem, ko je moje žile napojila ta življenjsko pomembna tekočina, je napočil čas za raziskovanje okolice ter ogled dogajanja in aktivnosti, ki so se odvijale še preden so na oder stopili prvi nastopajoči. Na plaži so se tako dogajale mnoge aktivnosti, med katerimi se je znašlo tudi slikanje na različne materiale, za tiste najbolj napete je bila tudi masaža, tisti bolj pogumni pa ste se lahko poskusili v čisto pravi kovačiji. Medtem, ko je bila za večino obiskovalcev še vedno najbolj priljubljena dejavnost kopanje v objemu osvežilne reke Soče, pa se je na odru na plaži odvijala čisto prava poroka. Po tem, ko sta si ženin in nevesta izmenjala prstana in je bil za njima prvi ples, je bil pred nami čas, da se odpravimo do glavnega odra ter prisluhnimo prvim nastopajočim tega dneva.
Na Lemmijev oder so tako prvi stopili Morost. Ljubljanski death metalci delujejo že skoraj celo dekado, v tem času pa so izdali en studijski album. Znani so po svojih družbeno kritičnih besedilih, veljajo pa tudi za ene bolj perspektivnih bendov znotraj omenjenega žarna. Bend sestavljajo že preizkušeni glasbeniki, ki se poleg dveh kitar lahko pohvalijo tudi z klaviaturistko, katere doprinos pa se je zopet kar porazgubil nekje v zraku.
Sledili so jim Hydra, predstavniki simfoničnega metala, ki so k nam pripotovali iz Bavarskega dela Nemčije. Čeprav se je mila vokalistka Lisa Rieger izjemno trudila, da bi z izbrano publiko ustvarila nek pristen odnos, pa me njene vokalne zmožnosti niso povsem prepričale. Bend je na momente deloval izjemno nepovezano, občasno pa je celo preglasil nekoliko šibak vokal.
Iz angleškega mesta Hampshire so k nam prišli naslednji nastopajoči. Bloodshot Dawn, predstaniki melodičnega metala. Z delovanjem so pričeli že v letu 2003, a so šele po osmih letih delovanja izdali svoj prvi EP ‘Slaves to the Lie‘ (2011) kateremu je že naslednje leto sledil prvi dolgometražni studijski album ‘Bloodshot Dawn‘ (2012). Prvenec je menda na Otoku dosegel izjemno popularnost. Vsekakor ena bolj poslušljivih zadev v tem dnevu. K poslušanju pritegnejo predvsem kompleksne harmonične kitarske solaže zaradi katerih jim bom v prihodnosti zagotovo še prisluhnila.
Naslednji so na Lemmyjev oder stopili že stari mački Decapitated. Poljski death metalci bobniče poslušalcev kvarijo že vse od leta 1996, bend pa so kitarist Wacław “Vogg” Kiełtyka, njegov brat in bobnar Witold “Vitek” Kiełtyka ter vokalist Wojciech “Sauron” Wąsowicz ustanovili še v svojih najstniških letih. V vsem času delovanja so si prislužili naziv enega najbolj spoštovanih bendov znotraj žanra, tako tehničnega kot tudi death metala. In ta naziv niso izginil niti po tem, ko so po letu 2007 za nekaj let popolnoma prenehala z delovanjem. Temu je botrovala prometna nesreča v kateri je življenje izgubil Witold, in zasedba si je, kakopak, vzela čas za žalovanje. A bend je več kot očitno nazaj! Slovenski publiki so se predstavili predvsem z materialom iz aktualnega ploščka ‘Anticult’ (2017) in v publiki ni bilo nikogar, ki ne bi sledil nekoliko bolj spevnemu vokalu Rafała Piotrowskega, ko se je ta namenil zamahniti po zraku s svojimi dolgimi dredi. Skratka bend je poskrbel za tehnično dovršen nastop katerega je bilo vredno počakati in mu prisluhniti tudi v živo.
Če nadaljujem z veliki imeni, so po Decapitated na vrsto prišli še eni stari znanci velikih odrov. Soilwork so eden tistih bendov, ki svoje delovanje neprekinjeno nadaljuje že več kot dvajset let, čeprav so svojo glasbeno pot začeli pod drugim imenom. Zagnanost jih je, navkljub marsikateri spremembi znotraj benda, pripeljala do pogodbe z založbo Nuclear Blast. In tako so danes tukaj. Predstavniki švedskega melodičnega death metala se trenutno aktivno ukvarjajo s promocijo najnovejšega, zanje že enajstega studijskega albuma, ki nosi naslov ‘Verkligheten’ (2019). Ne preseneča torej, da je bila večina izvedenih skladb ravno iz omenjenega ploščka. Vokalist Björn Strid, ustanovni in pravzaprav še edini originalni član zasedbe, je eden tistih moških, ki pač zmore poleg growla iz sebe iztisniti tudi spodobne clean vokale. Pritegne tudi dejstvo, da se bend zvokovno konstantno razvija in z vsakim albumom poslušalcem ponudi nekaj novega.
Za dvig temperature pa so, kot predzadnji na glavnem odru, poskrbeli še eni predstavniki švedskega (melodičnega) death metala. Hypocrisy je eden izmed kultnejših predstavnikov žanra. Bend je s svojim delovanjem pričel v zgodnjih devetdesetih in je v tem času tudi zvokovno dozorel. Vokalno pa … Morda sem imela zgolj sama precej večja pričakovanja, a se mi je zdelo, da se prvi mož benda, Peter Tägtgren z vokalom precej bolj muči kot sicer. Vseeno je bilo kultne rife skladbe ‘Eraser‘ mogoče slišati po celotnem prizorišču. Vsaj kar se mene tiče, bi lahko odigrali tudi samo omenjeno skladbo in bi bila moja duša potešena.
In že smo pri zvezdah večera. Glavni nosilci tokratnjega dne so bili superbend Demons & Wizards. Nekako stranski projekt vokalista zasedbe Blind Guardian, Hansija Kürscha ter kitarista zasedbe Iced Earth, Jona Schafferja. Projekt sicer obstaja že dobrih dvajset let, a je zaradi polne zasedenosti njegovih članov pristal na stranskem tiru. V vseh teh letih so vseeno našli čas za izdajo dveh studijskih albumov, pri čemer Schaffer skrbi za glasbeno podlago, Kürsch pa za besedila. Da je zvok res poln, melodičen, temačen in po svoje tudi surov poskrbijo še ostali člani, ki sta jih pobrala predvsem iz svojih matičnih bendov. Med drugim kitarske strune tudi tu muči Jake Dreyer (Iced Earth), med tem, ko se po basovskih sprehaja Marcus Siepen (Blind Guardian). Razen odličnega šova pa so Demons & Wizards poskrbeli še za eno najlepših odrskih postavitev letošnjega festivala. Oder se je vsaj tekom njihovega nastopa spremenil v starodavno zapuščeno pokopališče z ogromnimi rustikalnimi nagrobniki v obliki križev. Da je bila zadeva že kičasta pa je poskrbel še štiričlanski pevski zbor. Bend se je publiki predstavil z skladbami iz dosedanjih albumov, na seznam pa so se uvrstile še štiri skladbe iz opusa Blind Guardian in Iced Earth. Prisluhnili smo tako še skladbam ‘Welcome to Dying‘, ‘Valhalla‘, ‘Burning Times‘ ter ‘I Died for You‘. Po izjemno udarnem koncertu za katerega so poskrbeli demoni in čarovniki pa je napičil čas za meditacijo, ki se je odvijala na Boškovem odru. A najprej nekaj besed o tem kaj se je tam dogajalo čez dan.
Tudi ta dan sem se zadrževala bolj v bližini Lemmyjevega odra, pa vendar me je radovednost sem ter tja ponesla tudi proti Boškovem. Prvim, ki sem jim prisluhnila so bili Fallen Arise. Gotski simfonični metalci so k nam prišli iz grških Aten. Bend vajen visokih temperatur ni ponudil še ničesar neslišanega, je pa bila zato njihova vokalistka ena redkih, ki me dejansko ni razočarala. Bend se ponaša z poslušljivimi ritmi in dvojnim vokalom, kjer se izmenično dopolnjujeta vokal Vlasisa Katsaounisa ter Fione Creaby. Čeprav s pridihom gotha, pa bend stavi na simfoničnost. Vsekakor solidna glasba z velikim potencialom za naprej.
Sledili so jim nizozemski grindcore band Cliteater. Bend, ki je pravzaprav nastal kot studijski projekt basista Vedrana Bartolica ter kitarista Ivana Cuijpersa, je dobesedno čez noč postal eden bolj iskanih bendov znotraj žanra. Do tega jih je pripeljala predvsem posebna mešanica zvoka, ki združuje prvine death metala z dobrim starim rockom. Seveda pa za posebno energijo poskrbi še vokalist Joost Silvrants, ki je kot hrček na steroidih. Slednjemu ob vseh vragolijah, ki jih zganja na odru, pa skakanju in vpitju še vedno ostaneta čas in energija za pogovore s publiko, ki mu je navdušeno sledila.
Naslednji na seznamu nastopajočih so bili Skeletal Remains. Death metalci, ki so k nam pripotovali iz sončne Kalifornije. Čeprav ne gre ravno za novince, pa sem sama zanje slišala prvič. Lahko rečem, da me fantje po zvoku nekoliko spominjajo na death metal stare šole. Sem ter tja je pač dobrodošel tudi moment nostalgije.
Liquid Graveyard so pravzaprav angleško španska naveza, ki preigrava nekoliko bolj progresivni death metal. Ustanovil ga je John Walker, kitarist benda Cancer. Tudi Liquid Graveyard se lahko pohvalijo z ženskim vokalom. Mikrofon benda vihti kar Walkerjeva žena Raquel. Poleg res dodelanih progresij pa me je najbolj pritegnil njen nežen vokal, ki bi ga najlažje opisala kot klic sirene. Za ta mitološka bitja velja, da so bile smrtonosne zapeljivke, ki so mornarje in ribiče s svojim petjem zvabile v globine morja. Nekako tako velja tudi za gospo Walker, ki te najprej omreži z nadvse nežnim in zapeljivim vokalom, že takoj v naslednjem momentu pa preseneti z spremembo tehnike ter postreže s precej solidnim growlom. In pri tem ves čas obdrži nasmeh na obrazu.
Publika se je na tej točki že dodobro nabrala tudi pred manjšim odrom, kjer so za dobro dozo black metala poskrbeli norvežani Gaahls Wyrd. Vedela sem, da mi je od nekje zadeva že znana, a šele po bližnjem ogledu sem bila v to tudi prepričana. Gre namreč za bend, katerega ustanovni član je, nihče drug kot Kristian Eivind Espedal, bolj znan pod svojim odrskim imenom Gaahl. Ja, govorim o nekdanjem vokalistu bendov kot so Gorgoroth, Warduna in God Seed. Kar je sledilo je bil popoln ambientalni black metal, za kar so poskrbeli temačen gozd v ozadju, gosta megla pa tudi sama odrska prezenca benda. Gaahl navkljub visokim temperaturam ni odstopil od črnega pulija ter usnjene jakne. Kot se za prave black metalce spodobi pa je bil njegov obraz obarvan v belo, po njem pa so potekale črne črte, ki spominjajo na drevesne korenine. In bend ni razočaral. Odlični zlovešči inštrumentali ter Gaahlova karizma in vokal, ki popolnoma začara, so poskrbeli, da so bile temačne duše vsaj malce potešene. Bend se je tako predstail z nekaterimi skladbami iz omenjenega projekta, a manjkale niso niti nekatere uspešnice legendarnih Gorgoroth. Vsekakor bend, ki nikogar ni pustil ravnodušnega.
Za odličen zaključek četrtkovega večera pa so poskrbeli meni zelo ljubi Irci God is an Astronaut. Bend, ki sem ga želela v živo ujeti že od njihovega prvega obiska naše dežele, a sem ga po zaporedju nesrečnih dogodkov vsakič zamudiala. Sreča pa se mi je prvič nasmehnila lani oktobra, ko so fantje Ljubljano obiskali v sklopu turneje, kjer so predstavljali svoj zadnji album ‘Epitaph‘ (2018). Čeprav je njihov nastop prejel val neodobravanja še pred samim uradnim začetkom festivala, je bendu na koncu uspelo privabiti veliko število obiskovalcev. Le zakaj? Bend se je predstavil z opusom najboljših iz vsakega dosedanjega albuma, na seznamu pa so se znašle tudi skladbe iz aktualnega ploščka, ki je temačnejši od vsega kar so fantje izdali v preteklosti. A to je povsem razumljivo glede na ozadje nastanka omenjenega albuma. Sam nastop pe je bil speljan tako kot vedno – popolno. In fantje me z njim tudi tokrat niso razočarali. Kot se spodobi so postregli s svojim eteričnim zvokom, in meditacija je bila zagotovljena. Skladbe so še vedno brezkompromisno inštrumentalne pri čemer igranje z različnimi frekvencami, dinamikami in melodiko pa tudi vokalom kot dodatnim zvočnim efektom, ostaja. Prav tako ostajajo svetlobni efekti, ki so nepogrešljiv element vsakega njihovega koncerta. Gre namreč za enega tistih bendov, ki je kot droga. Poskusiš enkrat in si zasvojen za vedno.
PETEK, 26 julij
Še kako velja stavek, da teden dni dopusta hitro mine. Kaj naj potem rečem za tri dni? Pravzaprav je bilo pred nami že kar petkovo popoldne in le še nekaj ur nas je ločevalo od zaključka festivala. Vročina je bila že neznosna, in zdelo se mi je, da so se temperature dvignile še nekoliko višje kot so bile dneve poprej. A preden sem se odpravila prisluhnit zadnjim bendom dneva je bilo potrebno storiti še nekaj. Od Tolmina bi se bil greh posloviti, ne da bi vsaj stopila v najlepšo reko daleč naokrog. In ob pogledu nanjo nimam kaj, kot da se spomnim tistega znanega verza, ki gre takole: ” Krasna si, bistra hči planin, bridka v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte temne srd ne moti. /…/ Rad gledam ti v valove bodre, valove te zelenomodre: temna zelen planinskih trav in vedra višnjevost višav lepo se v njih je zlila; na rosah sinjega neba, na rosah zelenih gora lepoto to si pila . Krasna si, hči planin! ” In res ni potrebno veliko, da bi doumeli zakaj je prav Soča na Simonu Gregorčiču pustila tako močan pečat.
Še lepo prijetno ohlajena od svojega potopa vanjo sem se odpravila proti Lemmyjevem odru, kjer so že odmevali prvi takti death metal benda Critical Mess. Bend, ki prihaja iz Hannovra v Nemčiji se lahko pohvali s pevko v svoji sredi. A naj vas ne zaveda, Britta Görtz je bila pravzaprav eden močnejših vokalov, kar sem jih slišala v teh dneh. Pri ženskah, sploh tistih, ki growlajo, se bolj občutno sliši lomljenje glasu, s čimer pa Britta ni imela nikakršnih težav.Črnolaska ne samo odlično drži tempo s fanti, pritegne tudi njena neverjetna energija. Gre tudi za eno bolj preprostih oseb, ki si je po koncertu vzela čas in pokramljala s svojimi fani, kot da se poznajo že leta. Kar se tiče samega zvoka je bend zvenel uigrano, zvok pa kot soliden death metal. Ne ravno nek presežek, vsekakor pa ne slabo.
Naslednji so na oder stopili predstavniki heavy metalaa. Pravzaprav še eden tistih bendov, katerih nastop ni bil ravno planiran. Po tem, ko so svoj nastop odpovedali ameriški progresivci Animals as Leaders, so kot njihova zamenjava vskočili švedski hevay metalci Bullet. Slednji so lansko leto izdali svoj šesti studijski album ‘Dust to Gold‘, kateremu smo lahko prisluhnili tudi v Tolminu. Gre namreč za enega tistih praty bendov, ki obstaja zato, da se imajo poslušalci lepo. Da nekaj spijejo, nekaj pojedo in gredo srečni domov. Zavedam se, da to zveni precej slabšalno, a res ni tako mišljeno. Bend je v Tolmin prinesel pridih metala osemdesetih. Usnje, bujne pričeske, surovi vokal … Skratka, bili so zabavni, z odlično interakcijo s publiko, postregli pa so tudi z dobro mero ”kurčenja” na odru. Pripravili so šov in na koncu koncev je bilo to glavno.
Vmes sem skočila še do Boškovega odra, kjer so nastopili Američani Hellstar. To je bil žal tudi edini bend, ki sem mu uspela prisluhniti na malem odru, a menda bi jih bilo škoda zamuditi. Slednji prihajajo iz Texsasa in si vsekakor zaslužijo pozornost. Bend je nastal v letu 1982, ustanovil pa jih je kitarist Larry Barragan. Gre pravzaprav za bend, ki je v osemdesetih predstavljal vodilno silo za razvoj power metala na ameriških tleh. Bend je v vseh letih šel skozi mnoge menjave postave, vmes so celo prenehali z delovanjem pa se zopet vrnili na odre. Tudi tokrat v drugačni postavi, pri čemer edina originalna člana ostajata kitarist Larry in vokalist James Rivera.
Za njimi je na oder stopila sama ledena kraljica Tarja Soile Susanna Turunen-Cabuli, ki se lahko pohvali s prodornim sopranom in doseže višino treh oktav. No, bolje rečeno, jih je dosegla. Nekdanja prva dama benda Nightwish se že od leta 2006 aktivno ukvarja s solo kariero. Pravzaprav sem jo prvič slišala na odru Rock Otočca in že takrat mi je nekaj manjkalo. Žal tega vtisa tudi letos ni popravila. Njen solo projekt enostavno ne seže do gležnjev tistemu kar je zmogla kot vokalistka pri Nightwish. Morda sem samo sama preveč stroga, a od svetovno priznane operne pevke njenega kova preprosto pričakujem, da je točna kot švicarska ura. Prvi glas Finske pa, kot kaže, ni razočaral najbolj zvestih oboževalcev, teh namreč niso ustavile niti prve dežne kaplje. Ti so evforično in kot začarani sledili vsakemu njenemu gibu, rogu, plosku … Ni kaj, čeprav izgublja na moči vokala, ji ne moremo očitati pomanjkanja interakcije s publiko. Rešuje jo tudi dejstvo, da je okrog sebe zbrala odlične glasbenike, med katerimi je tudi čelist Max Lilja. Vam je ime od nekje znano? Prav je tako. Bil je namreč član inštrumentalne zasedbe Apocalyptica.
Kot predzadnji so nas s svojo prisotnostjo počastili še eni Finci. Po bolj sofisticiranem simfoničnem metalu je bil čas za nekaj bolj … veseljaškega. Korpiklaani so namreč predstavniki tako imenovanega folk metala. Nastali so že leta 1993, najprej kot Shamaani Duo in kasneje kot Shaman. Ime je bilo leta 2003 spremenjeno v Korpiklaani, s čimer so želeli opozoriti na spremembo smeri v katero gredo. Spremenil se je namreč tudi jezik. Glavna nosilka besedil je tako postala finščina. Kar pa očitno poslušalcem paše, saj se niso razbežali niti po tem, ko so dežne kaplje začele že kar konkretno padati. Bend je bil vsekakor dobro razpoložen in razigran, kaj več od tega pa že ne morem povedati. Sama sem jih kasneje poslušala v varnem zavetju novinarskega območja. Najbolj me je sicer v pogon spravila prav skladba ‘Vodka‘, čemur pa je sledila nekaj minutna tema, saj je zaradi bližajočega se neurja prišlo do izpada elektrike.
Na veliko veselje vseh poslušalcev so organizatorji težave uspešno rešili. Zato je bil čas za veliki finale letošnje festivalske edicije. Oder je zavzela gosta megla in med publiko se je širil vonj po prahu. Evforija je bila na vrhuncu in vsi smo trepetajoče pogledovali k nebu, pa spet proti odru, in čakali kdaj bodo nanj stopili oni. Velikani black metala, ki prihajajo iz Norveške so nastopili tako dramatično in pompozno kot znajo le oni. Dimmu Borgir so si za zadnji studijski izdelek vzeli kar deset let, a v tem času niso prenehali s koncerti. In tako smo ga lani tudi dočakali. Album ‘Eonian‘ (2018), simfonično mojstrovino, ki sicer ne ponuja ničesar prelomnega, ponuja pa Dimmu Borgir v vsej svoji veličini. S slednjega smo seveda slišali največ komadov, se pa je bend sprehodil tudi skozi svojo bogato diskografijo. Po svoje so me popolnoma očarali z izvedbo kot tudi samo odrsko postavitvijo. Bend pa je tudi neustavljivo koketriral s publiko, slednja pa jim je vsa očarana jedla iz rok.
In pravici je bilo zadoščeno. Po nekaterih velikih razočaranjih, ki smo jih bili deležni v preteklih dneh, se je festival zaključil tako kot se mu priteče. Pompozno in ognjeno. Za letos je to torej to, a zgodba se tu ne konča. Za dobro dozo metala bo do konca leta še nič kolikokrat poskrbljeno. A , ker je do naslednjih MetalDays še daleč bodo pofestivalsko krizo vsaj malce omilili WinterDays of Metal. Torej velja? Se vidimo v Bohinju med 28. in 30. novembrom.
