Da imajo v Kranju verjetno najboljše koncertne dogodke na Gorenjskem, bi morali do zdaj že vedeti. Če je bilo prej kaj dvoma, pa je stvar razrešil Manu Chao! Kje so njega našli, mi ni jasno, ampak očitno je šel ravno mimo, kajti nekaj dni kasneje se je ustavil tudi v Mariboru, kjer je s svojim nastopom podprl boj za obstanek MC Pekarne, s čim je še enkrat več dokazal, kako veliko srce ima kot glasbenik in svetovno znani zvezdnik.
Francosko-španski pevec, ki je v 80. letih začel latinsko alternativno gibanje, v svoji glasbi presega glasbene stile in geografske meje. Upornik, ki s svojo glasbo opozarja na svetovne problematike, je prodal milijone albumov in do zadnjega kotička napolnil največje svetovne stadione. Tokrat smo ga slišali v akustični in intimni izvedbi. Na odru v Khislsteinu sta se mu pridružila še kitarist Lucianom Eduardom Falicom in tolkalec Philippeom Teboulom.
Zunaj je lilo, ampak Manu je bil kot vedno nasmejan do ušes. Poln energije, pa čeprav je šlo za manjšo priložnost, kot je vajen. Šteje jih 61 let, dame in gospodje, ampak bi mu jih pripisali? Nikakor ne! Pri akustiki je komaj zdržal, da ne bi skakal po odru. Skoraj celoten nastop so se trudili v sedečem položaju, kulturni in mirni, pa čeprav kar glasni, glede na to, da so bili brez celotnega benda. Na vsake toliko je kdo vstal, pa spet nazaj na sedež. Potem pa se je začelo! Manu je slekel majico, stopil naprej, krilil z rokami in z vso silo spodbujal publiko. Manu se hrani z energijo občinstva, a za razliko večine izvajalcev, se on res maksimalno potrudi, da privabi iz občinstva same pozitivne občutke!
Česa takšnega še nisem videl. Znano je, da igra v nedogled in da imajo njegovi koncerti občutek neprekinjenega toka (tip začenja in nadaljuje vedno iste vzorce glasbe, jih združuje in povezuje, celo večkrat ponavlja, ampak zadeva izpade kot dopolnjena celota). Z razlogom se težko dobiti setlisto z njegovih koncertov, saj sem prepričan, da marsikdo ne ve, kaj v resnici igra, tako težko je ločiti med sabo podobne skladbe oziroma že kar glasbene ideje ter zametke. Ampak po koncertu, ko je vse delovalo, da so že končali, so se vsi trije podali do publike, stiskali roke vsakega posameznika, se slikali in spet začeli igrati. Pa spet. In spet. Nekateri so začeli odhajati (nihče jim ne more zameriti, saj se je prižgala že mehanična glasba), pa so izven obzidja Khislsteina zopet zasližali njegove napeve. Manu je car! Normalno najbolje zveni na velikem odru, s polno podporo benda na kakšnem festivalu, ampak tudi v Kranju je pokazal, kaj zmore. Prešerno poletje se ne bi moglo zaključiti bolj spektakularno!
