Nekdanja nu metal senzacija Korn je vredna spoštovanja že zaradi tega, ker ji tudi po več kot četrt stoletja aktivnega igranja še vedno uspe ostati relavantna skupina na sceni. O njeni glasbi in pogosto nasprotujočih si izjavah članov (enkrat vztrajajo, da igrajo metal, spet drugič pa, da ga ne) si lahko mislimo svoje, toda skupina je uspešno kljubovala zobovju časa in nam letos podarila nov, ‘srečni’ trinajsti album s preprostim naslovom ‘Nothing’.
O albumu ‘Nothing’
Ploščo zaznamuje bolj temačni ton, saj so pesmi v osnovi namenjene osebnem izganjanju demonov pevca Jonathana Davisa, ki je v zadnjem letu dni izgubil tako ženo kot mater. Smrt bližnjega posameznika pogosto spelje v vode razočaranja, jeze ter samoobtoževanja in v primeru pričujočega albuma ni nič drugače; že v uvodni skladbi Davis življenju postavi vprašanje o tem, zakaj sta ga ljubljeni osebi zapustili, le da nikoli ne prejme odgovora. Ta nemoč ter občutek, da se usoda igra z nami ter namerno pahne v brezno teme, nas vodita skozi preostalih 12 pesmi z besedili, ki so sicer nekoliko predvidljiva in klišejska, vendar pa David itak nikoli ni bil pretirano dober tekstopisec, prav tako pa njegov vokal izraža prepričljivo razočaranje in jezo.
Na zvočni ravni bi ‘Nothing’ označili kot skupinino vrnitev h koreninam, saj Korn na njen zvenijo bolj metalsko kot v celoti svoji karieri: Plošča je jezna, agresivna, neposredna in bistveno manj eksperimentalna od prejšnih izdelkov, ki so se nerodno sprehajali v vodah ‘dub-stepa’ in drugih trendovskih zvokov. ‘Nothing’ ni noben glasbeni presežek, je pa kljub temu zbirka najboljšega, kar je skupina uspela spraviti skupaj v zadnjem desetletju in dokaz, da so Korn še vedno najbolj prepričljivi kot zvenijo jezno.
