Pogovor z ustanoviteljem skupine Prismojeni profesorji bluesa! Kitarist, vokalist in avtor glasbe, predvsem pa eden redkih predstavnikov ‘jam session’ načina muziciranja – JULIJAN ERIČ – je spregovoril o neprestani ustvarjalnosti, raznih solo projektih, napačnih idejah o kitaristih in o tem, kaj ga navdihuje in straši. Za konec pa nam je zaupal še tri glasbene predloge.
ROCKER.SI: Tvoje ime se pojavlja povsod. Si namreč eden redkih “pristnih” glasbenikov, ki – mogoče bolj v ameriškem stilu – igraš povsod in neprestano. Tako imenovane ‘session koncerte’ prirejate, kjer je v ospredju improvizacija.
JULIJAN ERIČ: To se je zgodilo v zadnjih treh letih, čisto slučajno in spontano. Vedno sem si želel samo igrati. Naj bo to s skupino ali z različnimi zasedbami, in ko se je začelo odpirati s Prismojenimi profesorji bluesa, sem ugotovil, da je ta glasba v resnici zelo priljubljena med ljudmi. Tudi lastniki koncertnih lokalov so nam zelo naklonjeni, kar pomeni, da ni nikakršnih težav pri organizaciji. Na začetku smo veliko eksperimentirali in ugotavljali, kakšna glasba je najbolj zaželena, mogoče smo vmes že malce pretiravali s številom koncertom, ampak po vseh teh letih ljudje še vedno prihajajo. Mi se imamo odlično, publika se ima odlično. To je nekaj najlepšega.
ROCKER.SI: Ste se s Prismojenimi profesorji bluesa trenutno malo ‘umirili’ in umaknili nazaj?
JULIJAN ERIČ: Še vedno igramo, ampak res malo manj. Zlatko in Miha sta najpogostejša ekipa pri naših jam session koncertih, poleg širokega kolektiva glasbenikov, ki redno nastopamo skupaj, tako da še vedno ogromno časa preživimo na odru. Tisti, ki se pri nas preživljajo z glasbo, se pojavljajo malo bolj taktično in le ob večjih priložnostih, jaz pa sem ugotovil, da mi bolj ustreza, če sem neprestano v gibanju in nenehno igram. Publika se menja, saj je trenutno ogromno turistov, glede zaslužkov pa je še bolje tako, ker nismo vezani na denar, zavezani smo le glasbi. Skupno je boljši izkupiček, kot če bi organizirali en sam večji koncert, je pa naporno igrati štirikrat na teden. Koncerti se ponavadi zaključijo pozno v noč, potem si lahko predstavljaš, kako je naslednji dan (smeh). Je pa prišlo do spremembe v Prismojenih profesorjih bluesa, in sicer da je na ustni harmoniki zaradi trenj in nestrinjanj ter drugačnih mnenj nehal igrati brat Miha Erič. K sodelovanju smo povabili odličnega klaviaturista Aleša Uhana. Skupaj ustvarjamo in snemamo nov material, z nami pa je nastopal tudi na vseh nedavnih koncertih, tako da smo že lepo uigrani.
ROCKER.SI: Ti je bolj naravno igrati v malem klubu ali na velikem odru večjega koncerta?
JULIJAN ERIČ: Oboje ima svoje prednosti, ampak zares uživam na velikih koncertih (smeh). Raje imam več ljudi in ob takšnih priložnosti imamo še boljšo opremo, kar pomeni, da lahko igramo res naglas in na polno (smeh). Obožujem male klube, kjer je stik s publiko, ampak sanje so nastopati na čim večjih odrih. Eden takšnih večjih koncertov bo 7. septembra na Ljubljanskem gradu. Lepo vabljeni! Takrat bomo predstavili tudi nov material, saj trenutno res pridno ustvarjamo in snemamo. Komaj čakamo!
ROCKER.SI: Včasih nastopaš tudi solistično. Kako se znajdeš v tej vlogi?
JULIJAN ERIČ: Na vsake toliko nastopim solistično, takrat potem tudi pojem, ampak vokal mi še vedno predstavlja izziv, medtem ko imam kitaro povsem pod kontrolo. Odvisno je od dneva, kako razigran sem na vokalu. Če se počutim dobro, lahko izpade odlično, je pa potrebno trenirati vokal, tako kot vadim inštrument. S kitaro me lahko postaviš kamorkoli, pa bom samozavesten.
ROCKER.SI: Se brez kitare počutiš ‘nag’ na odru?
JULIJAN ERIČ: Zanimivo vprašanje, ker včasih igram še bobne ali bas. Oboje mi ustreza, se znajdem tudi v tej vlogi, čeprav sem bolj samozavesten na basu, ki je podoben kitari. Tudi pel sem že samostojno, ampak redko. Mi je zanimivo, ker se lahko osredotočim na vokal, mi namreč igramo tako glasno, da se velikokrat sploh ne slišim, ko pojem (smeh). Naprezati se moram, zraven pa igram kompleksno glasbo na kitaro, zaradi česar je vse skupaj še težje.
ROCKER.SI: Kako si začel zbirati druščino glasbenikov in na kakšen način ste izbirali člane?
JULIJAN ERIČ: Že ko sem začel nastopati s kitaro, pred štirinajstimi leti, so me starejši glasbeniki velikokrat povabili, da igram z njimi. Zato sem tudi sam imel željo igrati čim več in s čim večjim številom glasbenikov. Vseskozi sem imel ob sebi eno fiksno glasbeno skupino, kar je prav tako pomembno pri razvoju, ampak vedno me je mikala ta raznovrstnost. Če sem slišal dobrega inštrumentalista, sem ga preprosto poklical in vprašal, če bi igrali skupaj. Potem pa smo se spoprijateljili in nabrala se je druščina. Še danes to počnem, ob tem pa seveda pride tudi do kakšnih neprijetnih situacij. Če si delim oder z nekom, je pomembno, da se ujamemo tudi karakterno. S Prismojenimi profesorji bluesa smo res dobri prijatelji, z njimi se najbolje ujamem. Drugače pa ni glasbenikov, ob katerih bi se počutil nedoraslega na odru, ampak ob kvaliteti vidim navdih in inspiracijo. Vedno bodo boljši in vedno bodo slabši. Kvaliteta mora bogatiti.
ROCKER.SI: Kdo so tvoji vzorniki? Glasbeniki, od kateri si se največ naučil.
JULIJAN ERIČ: Veliko vzornikov imam. Ljudje me poznajo po tem, da sem veliko preigraval – in še danes aktivno nastopamo z njegovo glasbo – Jimmyja Hendrixa. Še danes sem oboževalec. Stara črnska bluesa glasba je odlična, zadnje čase pa črpam navdih tudi iz elektronske glasbe. Igram več inštrumentov in veliko stvari me zanima, zatorej hitro opazim vpadljivega umetnika. Celostno črpam navdih od drugih. Veliko sem preigral, sedaj pa je prišel čas, ko bi rad več ustvarjal. Pisal bi tekste, izdal solo album, pri katerem bi sam posnel vse inštrumente …
ROCKER.SI: Bi zase rekel, da si deloholik?
JULIJAN ERIČ: Sem, ja (smeh). Veliko se ukvarjam tudi s samo organizacijo koncertov in menedžmentom, ki zahteva veliko truda in energije. To mi pobere ogromno časa, izgubljeno energijo bi raje vložil v kreativo.
ROCKER.SI: Bi raje teden dni ležal na plaži ali vsak večer imel koncert?
JULIJAN ERIČ: Raje bi imel sedem zaporednih koncertov (smeh). Na plaži (smeh). Glasba me res izpopolnjuje. Včasih toliko nastopamo, da v prostem času uživam v tišini.
ROCKER.SI: Rad poslušaš samega sebe?
JULIJAN ERIČ: Raje kitaro kot vokal. Tukaj še nisem dovolj samozavesten, kitaro pa z veseljem poslušam posnetke in zvok, ki nastane ob igranju. Analiziram, kaj bi lahko naredil še bolje. Pomembno je biti zadovoljen z lastnim zvokom. Ni pa to še zadnja postaja. Vem, da imamo še veliko prostora za izboljšave. Veliko je še dela.
ROCKER.SI: Bi po desetih sekundah na radiu prepoznal skladbo Prismojenih profesorjev bluesa?
JULIJAN ERIČ: Seveda. Mislim, da bi mi uspelo v dveh sekundah (smeh). Tako dobro poznam skladbe, razen če bi šlo za kakšen klasičen blues sredi komada, takrat bi morda zamešal.
ROCKER.SI: Kako vadiš improvizacijo?
JULIJAN ERIČ: Moraš vaditi. Doma si naštimam metronom, v roke vzamem kitaro in kar igram. Včasih ritme, včasih melodije. Izmišljujem si sproti. Ko pa igram z drugimi, je pa pomembno, da se poslušamo med sabo. Kadar imamo dogovorjeno improvizacijo – to je takrat, ko smo točno zmenjeni, kdo je na vrsti za solažo – takrat je precej enostavno. Če gre pa za čisto improvizacijo, moraš pozorno poslušati druge glasbenike in se umakniti, kadar je to potrebno. Dati moraš prostor za igranje. Ni tako težko, kot se sliši. Če bi brala isto knjigo, bi se brez težav pogovarjala o njeni vsebini. Tako je pri glasbi.
ROCKER.SI: Pogoste napačne ideje o glasbenikih oziroma kitaristih?
JULIJAN ERIČ: Ideja, da smo kitaristi veliki frajerji ali celo kitarski heroji. To mi je zgrešeno dojamenje (smeh). Rad se pogovarjam o tehničnih vidikih glasbe, ampak vsi inštrumenti zahtevajo enako izraznost čustev in melodije. Klasična poza kitarista mi ni blizu, smatram se zgolj za glasbenika.
ROCKER.SI: Nastopanje pod vplivom substanc? Da ali ne?
JULIJAN ERIČ: Oboje je zelo dobrodošlo (smeh).
ROCKER.SI: Tvoj najljubši kraj za koncert?
JULIJAN ERIČ: K sebi me vleče tujina. Pred leti smo nastopali v Ameriki, kjer so nam pripravili zelo lep sprejem. Večinoma imajo radi našo glasbo, ker smo energični, in zanimivo bi bilo prodreti ven. To je sedaj na nas, dokler smo še mladi, da v naslednjih desetih letih naredimo kaj na tem področju.
ROCKER.SI: Trije glasbeni predlogi.
JULIJAN ERIČ: Baby Huey, ameriška zasedba Khruangbin in manj poznan nemški krautrock band Neu. Veliko je še obskurnih zasedb, ki me navdihujejo.
ROCKER.SI: Največji strah kot glasbenik?
JULIJAN ERIČ: Vedno je v ozadju frustracija, da mi nečesa ne bi uspelo. Želim si ustvariti nekaj res svojstvenega, ampak me preganja strah, da se bom zadeve lotil prepozno, da ne bom imel dovolj časa. Skratka, da mi ne bo uspelo. Tako zelo uživam v preigravanju blues-rocka, pod vplivom raznih zgodovinskih glasbenikov, da potem pozabim ustvarjati. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, zato je potrebno čim več dati od sebe, črpati od drugih in ustvarjati novo. Ne smeš si postavljati omejitev. Ko sem bil mlajši, sem se omejeval, sedaj je situacija drugačna. Imam mnogo več znanja in izkušenj ter boljši vpogled. Vse lahko predstavlja inspiracijo. Upam, da najboljše šele prihaja.
ROCKER.SI: Povej nekaj, česar publika o tebi še ne ve.
JULIJAN ERIČ: Ne vem, kako me dojema publika na odru, ampak ljudje, ki me poznajo, me dostikrat smatrajo za zelo prijaznega (smeh). Sem, ampak znam presenetiti (smeh). Lahko delim smešno zgodbo, zaradi katere me še vedno hecajo v skupini. Imeli smo koncert v Logatcu in med občinstvom je bila tudi moja takratna punca, nakar sem opazil, da jo nek moški nadleguje in ji teži. Sredi koncerta sem nehal igrati, postavil kitaro na tla in šel direktno do njega, češ da naj jo pusti pri miru. V tistem trenutku mi je povedala, da je to samo njen prijatelj (smeh). Bilo mi je tako nerodno (smeh). Sam sebi sem se zdel neumen. Vzel sem nazaj kitaro in igral naprej!
