Finski prvaki folk metala Korpiklaani so pred dnevi izdali nov studijski album, imenovan Jylhä (nakup). Gre za ploščo, ki poslušalcu ponuja 13 skladb, ki prehajajo med elementi folka, metala, reggae/ska glasbe in še česa, kar skupaj ustvarja zanimivo zmes.
O novi plošči, nedavni smrti kitarista Laiha, stanju v glasbeni industriji in še čim smo se pogovarjali z bandovim basistom Jarkkom Aaltonenom.
ROCKER.SI: Pozdravljen. Kako si? Kaj počneš med temi nenavadnimi časi? Kako je s koncerti?
JARKKO AALTONEN: Živijo. Na Finskem so razmere nekoliko lažje, tako da kar v redu, hvala. Lahko bi rekla, da sta medosebna razdalja in izolacija na Finskem nekaj običajnega in da bistvenih sprememb ni bilo (smeh).
Koncerti in dogodki so prepovedani, kar je nesmiselno. Restavracije na drugi strani pa so lahko odprte. Mislim, da se lahko zapolnijo do polovice svojih običajnih kapacitet. V teh istih restavracijah lahko predvajajo glasbo, ne smejo pa gostiti dejanskih glasbenikov, kajti v tem primeru gre za koncert.
ROCKER.SI: Pred kratkim ste izdali novo ploščo Jylhä (2021). Lahko kaj več o njej? O čem se ta najbolj razlikuje od svojih predhodnic?
JARKKO AALTONEN: Gre za okroglo in plastično stvar, ki ji lahko prisluhnete preko svojih predvajalnikov (smeh). Kar se tiče glasbe, mislim, da gre za izdelek, ki se tako kot ostali razlikuje od svojih predhodnikov. Ko ustvarjamo novo ploščo, vedno izberemo drugačen pristop. Nič drastičnega, vendar vsak album zveni drugače. Mislim, da smo se s Kulkija (2018) najbolj približali pop glasbi, Jylhä (2021) pa je spet težji. Morda celo najtežji do slej. Res mi je všeč tokratna kombinacija basa in kitare. Pa tudi sama raznolikosti, zdi se mi, da smo razširili izraz folk metal (smeh).
Plošča je narejena bolje od ostalih. Morda tudi zaradi tega, ker smo imeli več časa, saj ni bilo nastopov. Slednje se je opazilo že pri demo posnetkih, ki smo jih zelo izpopolnili. Samo delo je zato potekalo bistveno hitreje, zaradi česa smo imeli več časa za podrobnosti. Mislim, da boste ob vsakemu poslušanju odkrili nekaj novega.
ROCKER.SI: Katera je tvoja najljubša skladba in zakaj?
JARKKO AALTONEN: Težko vprašanje. Zadnje čase smo imeli veliko vaj, zaradi česa sem vzljubil kar nekaj pesmi. Morda bi izpostavil “Mylly”, ki na plošči zaseda četrto mesto. Gre za skladbo, ki mi je všeč že od samega začetka. Za njo smo posneli tudi video, saj je izšla kot singel, ki pa je žal ostal nekoliko spregledan.
ROCKER.SI: Plošča nadaljuje tradicijo snemanja v finskem jeziku, ki oboževalcev očitno ne moti?
JARKKO AALTONEN: Jonne [Järvelä] je na začetku skušal ustvarjati v finskem jeziku, vendar nikakor ni bil zadovoljen z rezultatom, zato je preklopil na angleščino. Čez čas smo se spet vrnili k finščini. V domačem jeziku lahko nekatere stvari izrazimo bistveno lažje in bolj razumljivo. Če poješ v tujem jeziku, deluješ kot igralec na odru, če pa poješ v domačem jeziku, predstavljaš samega sebe.
ROCKER.SI: Kako nameravate promovirati novi album? Ali nam pripravljate kakšen spletni koncert?
JARKKO AALTONEN: Za poletje imamo načrtovanih nekaj koncertov, za katere pa nismo prepričani, da se bodo zgodili. Lani smo izvedli spletni koncert, za katerega smo najeli profesionalno ekipo. Projekt nam je naredil le veliko izgubo.
Ker nismo mogli nastopati v živo, smo se odločili za izdelavo promocijskih posnetkov. Do zdaj smo jih izdali pet. Obstaja možnost, da bo izšel tudi šesti, ki bo posvečen nealbumskih skladbi. S posnetki smo skušali svojim oboževalcem ponuditi vsaj nekaj vizualnega.
ROCKER.SI: Band je aktiven od leta 1993. Od kje jemljete ideje za glasbo? Nordijska mitologija se zdi odlično izhodišče.
JARKKO AALTONEN: Glasba se pojavi sama od sebe. Jonne ima več načinov ustvarjanja glasbe. Eden od njih je ta, da nenehno kupuje nova glasbila (npr. hurdy gurdy). Bolj kot je to nenavadno, prej ga bo kupil in se začel učiti (smeh).
ROCKER.SI: V zadnjem času je finska glasbena scena izgubila dve pomembni imeni. Najprej se je poslovil Alexi Laiho, nato pa še Marko Hietala, ki se za nedoločen čas umika s scene.
JARKKO AALTONEN: Osebno ju nisem poznal, smo pa vedeli drug za drugega. Ko smo se srečali, smo se pozdravili, to je bilo pa tudi vse. Alexijeva smrt ni bila zgolj tragedija za njegove bližnje, ampak tudi velika izguba za sceno kot celoto. Šlo je za izjemno vplivnega kitarista, ki je zaznamoval celo vrsto kitaristov. Mislim, je to največja stvar, ki jo je ustvaril s svojo glasbo. Kar se tiče Marka, ga popolnoma razumem, da je imel dovolj vsega. Glasbeniki smo tisti, ki plačamo za vse in zadnji, ki dobimo denar.
ROCKER.SI: Jarkko, bilo mi je v veselje. Imaš še kakšno zaključno misel?
JARKKO AALTONEN: V teh stvareh sem res slab (smeh). Komaj čakam, da se spet srečamo na kakšnem koncertu!
