Andrea Bocelli je eden najbolje svetovno poznanih tenorjev. Dolgo sem se spraševal, zakaj je v resnici tako poznan, glede na to, da je mnogo dobrih vokalistov. Po doživetju njegovega koncerta v Stožicah pa mi je bolje jasno. Bocelli je “class act” in sinonim za vrhunski dogodek.
Poje vrhunsko, o tem ni dvoma, a kar izstopa, je še vedno žameten glas, ki je bil od nekdaj njegova glavna odlika. Poleg tega je izredno karizmatičen. Ker ne vidi, je celoten nastop prirejen posebej zanj. Od prihoda na oder, postavitve na odru, kjer je pomembna natančna oddaljenost od mikrofona, stalnega rokovanja z dirigentom (Carlo Bernini) in gosti (Sabina Cvilak -sopran, glasbena gostja Ilaria Della Bidia ter Andrea Griminelli – flavta), ki se mu pridružijo pri skladbah. Nekaj od tega je resda del orkestrske kulture, a v resnici se Andrea na ta način lažje orientira in zaveda, kje se nahajajo tisti okoli njega. Neverjetno v resnici, s kakšno lahkoto opravi svoje delo. Celotna ekipa je delovala kot dobro naoljen stroj. Resda pride na oder s pomočjo in vodstvom drugih, pa vseeno. Izjemen je.
Edini negativen komentar, ki ga imam na celotno izkušnjo, pade na tiste posameznike, ki mislijo, da so nad vsemi in spremljajo nastop iz lastne dnevne sobe. Sebični in vase zagledani nekulturneži, ki s svojim nediskretnim govorjenjem skozi celoten šov motijo ostale. Ko jih nekdo opozori na neprimerno obnašanje, pa grozijo z nasiljem. Plavolasi gospodični, vesta, kdo sta. Hvala za tipkanje po telefonu in snemanje vsake druge pesmi (naredi vsaj dober posnetek!). Hvala, da sta pokazali, kako se ne obnašati na javnem dogodku. Hvala, da sta v meni prebudili tehten premislek o človeški inteligenci. Težko verjameš, dokler ne doživiš. Patetično.
Eleganten od glave do pet
Najpopularnejši svetovni tenorist je v Ljubljani nazadnje nastopil leta 2016, ko ga je občinstvo pričakalo in pospremilo z ovacijami, kar je že dolgo običajno za enega najslavnejših svetovnih glasbenikov. Slovensko občinstvo je imelo sicer že večkrat priložnost doživeti Bocellijev koncert, a vendar italijanski tenorist ničesar ne prepušča naključju, zato se ni treba čuditi, da je njegovo ime praviloma zagotovilo za vrhunski glasbeni dogodek.
Oktobrski koncert v Stožicah – pa čeravno z ne najbolj posrečeno izbiro prizorišča za nastop tega tipa – bi moral vseeno zadovoljiti tudi najzahtevnejše ljubitelje klasične glasbe. Kar je še bolj pomembno, navdušiti bi moral tudi tiste, ki s tem glasbenim svetom niso seznanjeni.
Čeprav se Bocelli že od samih začetkov kariere ponaša z vrhunskimi vokalnimi sposobnostmi, svojevrstno barvo glasu in brezhibno glasbeno-scensko produkcijo, ljubitelji glasbe še zmeraj vsak njegov koncert pričakujejo z enakim navdušenjem. Priljubljeni tenorist je tokrat za program, ki je bil razdeljen na dva dela (po šitiridesetih minutah je sledil premor) izbral najbolj znane operne arije in svoje največje uspešnice, vse v znamenju umetnikovega večnega navdiha – ljubezni.
Prvi del nastopa je bil klasično obarvan z avtorji, kot so Pietro Mascagni, Giuseppe Verdi, Giacomo Puccini, Jules Massenet in Jules Massenet. V nadaljevanju pa je Andrea vrhunsko odpel nekaj modernejših (sledile so pesmi Csardas, Aranjujez, Granada, America Themes, Mamma, Funiculi, Funicula, O Surdato ‘Nnamorato, What a Wonderful World, Vivo Per Lei in Canto Della Terra).
Celokupno gledano izvrsten nastop Bocellija, ki si zasluži vse pohvale. Le upamo in želimo si lahko, da bo še dolgo nastopal in navduševal občinstva po celem svetu. Ko pride naslednjič v Slovenijo, bom skušal biti na njegovem koncertu. Za blondinki držim pesti, da velja nasprotno.
