Čeprav se letošnja koncertna sezona počasi zaključuje, se vedno najdeta kakšno prizorišče in bend, ki ga še nisem obiskal. Eden takšnih se je zgodil včeraj zvečer, ko sem koncertno prvič obiskal Medvode. Bolj natančno, tamkajšnji mladinski center Jedro, kjer je nastopila legendarna ameriška heavy metal skupina Helstar.
Navkljub gripi izvedli nastop
Helstar so ameriški heavy/power metal veterani, ki so nastali v teksaškem Houstonu leta 1982. Zasedba, ki jo vodi karizmatični James Rivera, je bila ključna pri oblikovanju ameriškega power metala v osemdesetih letih. Njihovi albumi, kot so Burning Star (1984), A Distant Thunder (1988) in Nosferatu (1989), so žanrske klasike, medtem ko njihove nove izdaje, kot sta Vampiro (2016) in sveži The Devil’s Masquerade (2025), kažejo, da bend ostaja ustvarjalen tudi štiri desetletja pozneje.
Koncert v Medvodah se je začel z naslovnim komadom “The Devil’s Masquerade”, ki je predstavil ton večera. Težek, a melodičen, z neizprosnim tempom in vokali, ki bi jih pevec lahko zlahka prihranil, saj je nastopil z močno gripo. Kljub bolezni Rivera ni popuščal; njegov vokal je bil prodoren, komunikacija s publiko pa topla in iskrena.
Sledili so “Evil Reign”, “The King Is Dead” in “Carcass for a King” s svežega albuma The Devil’s Masquerade. Nato pa je nastopil čas za material iz obdobja ponovnega zagona benda, s katerega smo slišali “Fall of Dominion” (z This Wicked Nest (2015)) in “The King of Hell” z albuma The King of Hell (2008), kjer je Rivera posebej izpostavil basista Sušnika, ki so ga Helstar začasno posodili njihovi slovenski prijatelji in gostitelji Metalsteel. Setlista se je nato preselila v temnejše in bolj introspektivne vode z izvedbami “Black Wings of Solitude”, “To Sleep, Per Chance to Scream” in “Seek Out Your Sins”.
Močna povezava s Slovenijo
Bendove, sploh Riverine, vezi s Slovenijo niso nobena skrivnost, zato ni nič nenavadnega, da je bil del nastopa posvečen tudi temu. Rivera je namreč pred izvedbo “Black Cathedral” za kratek čas ustavil nastop in izrazil svojo ljubezen do Slovenije, kar je podkrepil s izkazovanjem tattooja slovenske trobojnice na svoji roki. O glasnem odobravanju prisotnih, ki se je nadaljevalo tudi ob izvedbi debitantske “Run with the Pack”, verjetno ni potrebno izgubljati besed.
Večer se je zaključil z epsko “Burning Star”, naslovnim komadom z bendovega prvenca, s katerim se je leta 1984 začela njihova dolga glasbena pot.
Skromnost in vztrajnost
Za konec velja izreči globoko spoštovanje Jamesu Riveri, ki je dokazal, kaj pomeni predanost profesiji in ljubezen do glasbe. Kljub močni gripi je koncert izpeljal z izjemno vokalno natančnostjo, vključno z vsemi svojimi halfordovskimi kričečimi vrhunci, ki bi jih marsikdo izpustil že povsem zdrav. A ne James, še več, po nastopu si je vzel čas za druženje z oboževalci, kar je še dodatno poudarilo njegovo skromnost in iskrenost.
Velika pohvala gre tudi organizatorjem koncerta, ki so poskrbeli za odlično tehnično in logistično izvedbo večera. Čeprav so včerajšnji in koncert Riot V spremljaje nesrečne okoliščine izven njihove kontrole, so spretno rešili vse težave. Kot pravi stara modrost: v tretje gre rado!
Foto: Nejc Zupančič