Zagrebški heavy metal trio Flesh je ob izteku preteklega leta svoje oboževalce presenetil z izidom novega, drugega studijskega albuma. Skupino tvorijo kitarist Mötej Matanović, pevec in basist Rökindja Nikolić (naš lanski intervju s pevcem si lahko ogledate spodaj) ter bobnar Krešimir Špoljar. Album je nasledil prvenec Flesh (2014), glasba, besedila in produkcija so delo skupine same.
Iskrena predanost obrti
Album odpira “Seasons”, ki se ne trudi biti več, kot je v resnici. Kratka in sladka pesnitev, ki takoj pritegne pozornost poslušalca in ga brez ovinkarjenja potisne v dogajanje, ob tem pa se lirično osredotoča na vznemirljivost življenja. Ga opisuje kot nepredvidljivo potovanje, polno tveganj, notranjih bojev in nenehnih sprememb. Sledi manowarovsko obarvana “Banners Will Fall”, ki nekoliko zmanjša samo hitrost plošče, a ob enem poveča njeno mogočnost. Nekakšna himna o kolektivni izkušnji vojne. Pesem o tem, kako posameznik izgine v množici, predani istemu cilju, s katero si je bend prav tako spodobno pripravil teren za prikaz svojih spretnosti, ki so še posebej opazne v tretji četrtini pesmi.
Obrati se ponovno povečajo s prihodom tretje skladbe, ki nosi primeren naslov: “Feeding Frenzy”. Pesem bi lahko opisali kot eksplozijo plenilske energije, kjer se lirični subjekt prelevi v bitje, ki obstaja izključno zato, da gazi svet pred seboj.
Sla po preizkušanju drugačnih zamisli
“Feeding Frenzy” tako kot “Seasons” ponovno zaznamuje tudi (pohvalno) kratka dolžina, saj ta prav tako sledi logiki, da je manj velikokrat več. Nam preda svoje sporočilo in brž odstopi mesto “King Of Sorrow”. Temačnejši, z esenco Alice In Chains začinjeni, in spet nekoliko počasnejši stvaritvi, ki se v obliki nekakšnega notranjega monologa osredotoča na posameznikovo praznino, žalost in hrepenenje. Na ujetost liričnega subjekta v svet bolečine, iz katerega se nikakor ne more rešiti. Ob morebitni vinilni izdaji albuma bi lahko pesem zaradi svoje narave brez težav prevzela tudi mesto nekakšne znanilke konca prvega polčasa; podobno kot “With The Dawning” z lani izdanega odličnega prvenca Shadows Warning (recenzija), ki ga je pevec Rökindja soustvaril z bendom Power Surge.
Apokaliptična “Hellfire” znova poveča obrate, potem pa se pred nami pojavi morda najbolj posebna, vsekakor pa najdaljša skladba na albumu. Zlovešča “Carnal Thoughts”, ki se osredotoča na podobne stvari kot “King Of Sorrow”, le da gre s svojo temačnostjo še korak dlje. Se dotakne posameznikovih potlačenih čustev in nepredelanih želja, ki povzročajo njegovo otopelost in ga uničujejo od znotraj.
Srečen zaključek trilogije
Potepanju po hodnikih posameznikove duševnosti sledi prihod še ene visokooktanske in z značilnimi manowarovskimi spremljevalnimi vokali začinjene ode o vsesplošnem uničenju, ki tokrat sliši na ime “Beasts of Metal”. Nič počasnejša ni niti “Meal Of Hearts”, ki predstavlja nekakšen srečen zaključek lirične trilogije, katero poleg nje tvorita še “King Of Sorrow” in “Carnal Thoughts”. Glavni junak se uspe rešiti iz kroga temačnih misli in spet postane gospodar svojega življenja. Pritiskanje pedala za plin ne pojenja niti s prihodom zadnje “Signs Of Danger”, ki poskrbi za odličen zaključek albuma!
Sklep
Prvi polnokrvni studijski album Flesh po debelih 11-ih letih (čeprav so bili nekateri singli zunaj že nekaj let pred izidom) predstavlja zrel in premišljen izdelek, ki se ne trudi s pregovornim odkrivanjem tople vode. Lahko bi rekli, da skupina zelo dobro razume svoje prednosti in kar je še pomembnejše, zna jih tudi izkoristiti. Ne išče bližnjic, ne skriva svojih vzornikov. Se ne trudi biti nekaj, kar ni, ampak ostaja zvesta smernicam, ki jih je položila že z izidom prvenca, in ravno v tem leži njena največja moč.
Album namreč diha kot premišljena celota, ki kljub svoji jasni žanrski pripadnosti poslušalcu dopušča dovolj prostora za dinamiko in raznolikost. In to ne zgolj v smislu preizkušanja novih idej, temveč tudi glede samega teka. Počasnejši deli poudarijo težo hitrejših izbruhov, klasično metalsko svarjenje pred apokalipso dobi večji pomen, ker ga občasno spremljajo tudi bolj introspektivni trenutki, in tako dalje.
Da ne dolgovezim, gre za ploščo, ki na poslušalcu ne pusti vtisa zaradi svojega šokiranja ali pretiravanja, temveč ker si upa biti dosledna in poštena do same sebe!
Ocena: 5/5