Po skoraj devetih letih studijskega premora so se švedski veterani Europe vrnili z albumom Come This Madness. Enajst novih skladb v dobrih 41 minutah prinaša zmes klasičnega hard rocka, sodobnejšega zvočnega pristopa in prepoznavne melodike, ki je skupino spremljala skozi več kot štiri desetletja ustvarjanja. A kdor pričakuje ponovitev uspeha albuma The Final Countdown, bo moral nekoliko prilagoditi svoja pričakovanja. Europe namreč že dolgo ne živijo zgolj od svoje osemdesetih let stare slave.
Med klasičnim hard rockom in sodobnim zvokom
Come This Madness je album skupine, ki dobro ve, kaj želi povedati. Namesto lovljenja nekdanjih uspehov se Europe naslanjajo na zvok, ki so ga razvijali na svojih novejših izdajah, predvsem na albumih Bag of Bones, War of Kings in Walk the Earth. Vendar tokrat v glasbo znova spustijo nekoliko več neposrednosti, spevnosti in energije, ki je zaznamovala njihove najboljše trenutke.
Za produkcijo je poskrbel Tom Dalgety, končni zvočni podobi pa je pomemben pečat dodal Mike Fraser. Rezultat je mogočen, čist in dovolj organski zvok, v katerem ima vsak član skupine svoj prostor. Kitare Johna Noruma so konkretne in izrazite, klaviature Mica Michaelija pa niso zgolj spremljava, temveč pomemben del aranžmajev. Ritem sekcija Johna Levéna in Iana Hauglanda zagotavlja čvrsto podlago, Joey Tempest pa s svojim vokalom dokazuje, da je še vedno eden ključnih adutov skupine.
Močan začetek in nekaj izrazitih vrhuncev
Album odpre »One on One«, ki se začne skoraj filmsko, nato pa se postopoma razvije v melodičen, nekoliko bluesovsko obarvan hard rock. Skladba dobro nakaže smer celotne plošče: premišljena gradnja, izrazit refren in dovolj prostora za instrumentalne vložke.
»The Cult of Ignorance« prinaša nekoliko temnejši ton, udaren kitarski riff in nalezljiv refren. Tudi besedilno se dotika aktualnega sveta, predvsem družbene ignorance in razmerij moči. Naslovna skladba »Come This Madness« nadaljuje v podobnem razpoloženju. Je težja, bolj groovaška in zgrajena na kontrastih med umirjenimi deli ter močnejšimi izbruhi.
Med najbolj zanimivimi trenutki albuma je zagotovo »Scandinavian Eyes«. Po razkošnem, skoraj simfoničnem uvodu se skladba prevesi v mogočen hardrockovski komad, v katerem se prepletajo vplivi Deep Purple in drugih velikanov klasičnega rocka. Tu pridejo do izraza tako Norumova kitara kot Michaellijeve klaviature, medtem ko Tempest z vokalno izvedbo poskrbi za dodatno dramatičnost.
»Takin’ It Back« je eden najbolj neposrednih in energičnih trenutkov plošče. Ima odličen refren, dovolj hitrosti in tisto koncertno privlačnost, zaradi katere si jo zlahka predstavljamo na prihodnjih nastopih skupine. Med bolj umirjenimi trenutki izstopa »This Time of Year«, ki z melanholičnim razpoloženjem in izrazito melodijo poskrbi za dobrodošel odmik od težjih skladb.
Zrelost, ki ima tudi svojo ceno
Album pa vendarle ni povsem brez pomanjkljivosti. Čeprav je večina skladb kakovostno izdelanih, se v drugi polovici nekoliko izgubi začetna ostrina. Kratka »In the Absence of Grace« deluje kot atmosferični vmesni člen, vendar ne prispeva toliko, kot bi si želeli. Tudi »The Angels Must Have Flown« in »The Devil’s Back« sta solidni skladbi, a ne dosežeta izrazitosti najboljših trenutkov albuma.
Zaključna »Nothing Can Follow This« znova dvigne raven. Z dinamičnim razvojem, težjim zvokom in dramatičnim zaključkom lepo poveže različne glasbene plati albuma. Ne gre za preprost zaključni hit, temveč za skladbo, ki poslušalca nagradi z nekoliko več pozornosti.
Besedila so mestoma precej resna, z družbenimi in političnimi podtoni, glasba pa se ne boji daljših instrumentalnih odsekov. Prav tu se pokaže zrelost skupine, ki ne potrebuje več dokazovanja z velikimi refreni na vsakem koraku. Vendar je to lahko tudi razlog, da bodo nekateri poslušalci pogrešali več neposrednosti in tiste značilne osemdesetletne spevnosti.
Europe ne potrebujejo časovnega stroja
Come This Madness ni poskus vrnitve v čase albuma The Final Countdown, prav tako ne prinaša radikalnega odmika od glasbene poti, ki so jo Europe ubrali po ponovni združitvi. Je predvsem logično nadaljevanje njihovega razvoja – album izkušenih glasbenikov, ki znajo združiti klasične hardrockovske temelje z modernejšo produkcijo in nekoliko bolj razgibanim pristopom.
Največja odlika plošče je njena raznolikost, saj se skupina ne omejuje zgolj na en zvočni obraz. Najmočnejši trenutki so resnično prepričljivi, nekoliko manj izrazita pa je predvsem druga polovica albuma. Kljub temu je težko govoriti o odvečnih skladbah ali očitnih polnilih. Petčlanska zasedba deluje povezano, samozavestno in predvsem zelo dobro uigrano.
Europe so po devetih letih pripravili album, ki ne bo nujno prepričal vseh ljubiteljev njihovega zgodnjega obdobja, vendar ponuja dovolj kakovostnega materiala za vse, ki cenijo klasični hard rock z nekoliko težjim in sodobnejšim obrazom. Come This Madness morda ni mojstrovina, je pa zelo spodoben dokaz, da se skupina tudi po več kot štirih desetletjih ustvarjanja še zdaleč ne namerava zadovoljiti zgolj z igranjem svojih največjih uspešnic.
Ocena: 4,5/5