Zagotovo se strinjamo, da nedelje, sploh pa njeni večeri, (tradicionalno) niso dnevi, ko bi človek zahajal na koncerte. Morda med tednom ali v sklopu zabavljaškega dela vikenda, ne pa dan pred začetkom novega delovnika.
Po drugi strani pa, zakaj bi se omejevali? Ali ni tradicija zgolj množica dogovorov, šeg in podobnih stvari, ki se prenašajo iz generacije v generacijo?
Zakaj je potem takem ne bi spremenili? Nove generacije, nove tradicije.
Dostopna cena
Pretekla nedelja je bila zagotovo takšna, saj se skupinski nastop Death Angel, Annihilator in Testament res ne zgodi vsak dan – v mojem primeru le nastopa zadnjih dveh bendov.
Sploh pa ne tako blizu doma in za takšno, skoraj sindikalno, ceno.
Kot prvi so na oder stopili Annihilator. Četrtina kanadske Četverice velikih, ki ji že vse od leta 1984 poveljuje neumorni Jeff Waters, in najuspešnejša kanadska metal skupina vseh časov se trenutno mudi na promocijski turneji, v sklopu katere predstavlja 3. novembra izdani 16. studijski album For the Demented.
Kratko in sladko
Opisanim presežnikom je bila primerna tudi kvaliteta nastopa. (Pre)kratko, udarno in brez milosti. Kot da bi gledal uigran stroj, bojno enoto, kjer vsak del pozna in opravlja naloge. Res škoda, da bendu ni uspel večji preboj.
Skupina si zasluži pohvale tudi na račun globokega spoštovanja do Testament in izkazovanja le-tega. Ob zaključku koncerta je namreč Waters glasno pohvalil goste večera, še posebej pa njihovo gostoljubnost – Billy in tovarišija so jih kot goste ob izidu Annihilatorjevega prvenca ‘Alice in Hell’ (1989) povabili na prvo severnoameriško turnejo.
Kdo je dejanska zvezda večera, je bilo »dokončno« jasno, ko so tehniki Testament začeli pripravljati bendov oder.
Če so njihovi predhodniki za svoje delo potrebovali slabih 15 minut, je njihov čas priprave presegel pol ure. Za petje o starodavnih astronavtih (rdeča nit aktualne plošče ‘Brotherhood of the Snake’ (2016)), si res ne bi mogli izbrati boljšega odra.
Chuck Billy in druščina so nam v nekaj več kot uri in štirideset minut pripravili thrashevski maraton, začinjen z danes že ponarodelimi klasikami kova ‘Into The Pit’ in s skladbami z aktualnega albuma.
Druženje s člani Pantere
Kot vrhunec koncerta bi izpostavil Billyjevo pripovedovanje anekdot med izbranimi pesmi.
Sploh tisto, s katero se je pred skladbo ‘Into The Pit’ poklonil bendovim začetkom, in spomin na čase, ko je skupina med procesom ustvarjanja svoje tretje studijske plošče ‘Practice What You Preach’ (1989) v nekem baru spoznala takrat še relativno neznane člane skupine Pantera.
Je lahko kaj še bolj metalskega, kot biti na žuru s Pantero in Testament?!?
Kot najnižjo točko, če temu sploh lahko tako rečem, koncerta pa bi izpostavil število samostojnih nastopov, ki so si jih med posameznimi skladbami s svojimi inštrumenti privoščili člani skupine.
Koncert, ki je dolg manj kot dve uri, res ne potrebuje več kot dveh takšnih nastopov – sploh glede na opus, s kakršnim se lahko pohvalijo Testament. Jap, tudi Chuck Billy potrebuje počitek.
V zaključku bi rad še enkrat poudaril predanost in hvaležnost, ki sta ju med nastopoma publiki izkazala oba benda. Pristno in iskreno!
