Dominik Kozarič je svojo glasbeno pot začel kot heavy metal pevec, nato pa zajadral v bolj popularne zvrsti. Kot samostojni glasbenik je ustvaril uspešnici ‘Reka luči’ in ‘Ljubi jo nežno,’ nato pa za več kot 20 let zapustil domovino. Glasbenik se je letos vrnil v Slovenijo, napoveduje pa tudi izid novega materiala in obširno turnejo.
Z Dominikom sva se na predzadnji majski petek dobila v prostorih trzinskega Muc bara in razvila zanimiv pogovor o preteklosti, sedanjosti, prihodnosti in še čem.
Najprej me je zanimalo, kaj ga je pripeljalo nazaj v Slovenijo. Odgovor, da sta bila to avto in letalo, je že takoj nakazal, da ima sogovorec dober smisel za humor: »Drugače pa sem si spet zaželel slovenske scene. Srečati vse prijatelje in nasprotnike… Vse to, hkrati pa tudi ustvariti kaj novega.«
Dominik je v nedavnem intervjuju za RTV Slovenija povedal tudi, da namerava svoji uspešnici ‘Reka luči’ nadeti heavy metal preobleko. Seveda je šlo za šalo, vendar pa se tudi v tej skriva nekaj resnice: »S skupino Imset smo se pogovarjali, da bi naredili rock verzijo pesmi, saj se mi zdi, da bi izpadla dobro. Menim, da lahko dobremu komadu nadeneš katerokoli preobleko. Ga izvedeš v swingu. S harmoniko. Dobra pesem bo ostala dobra, ne glede na glasbeni stil.«
Projekt je za enkrat ostal na ravni pogovorov, ima pa Dominik v delu tudi povsem nov material in obsežno turnejo: »Če si bodo fantje želeli, bomo sodelovali. Drugače pa jo bom izvedel s kom drugim. Poleg tega pripravljam tudi nov singel ‘Še sanja se ti ne.’ Šlo bo za bolj baladno zadevo, ki bo vsebovala elemente elektronske glasbe, kitaro in še kaj. Slišali jo boste lahko tudi na prihajajoči vseslovenski turneji, ki se bo začela jeseni. Eden prvih koncertov se bo zgodil v Kavarni Hiša (FB dogodek), kjer bom izvedel nekakšen polakustični koncert.«
Zelo prijetno prizorišče, kjer sem lani gledal San Di Ego. Mojstre priredb, ki so med drugim navdušili tudi Samantho Fox: ”Slišal sem za njihov nastop in priredbo ‘Touch Me.’ Tudi Mežkovo ‘Julijo‘ so lepo preoblekli.”
V nadaljevanju je pogovor zavil k drugačnim temam. Zanimalo me je, kako je potekalo osvajanje španskega oziroma kanarskega: »Iskreno povedano, zelo težko. V Španiji kot tudi drugod po svetu mrgoli odličnih glasbenikov in za uspeh, tako tam kot nenazadnje tudi pri nas ali kjerkoli, talent in odlična glasba enostavno nista dovolj. Tudi trdo delo ne, če si lahko privoščim malce iskrenosti. No ja, kljub temu se lahko pohvalim, da mi je šlo kar dobro, lahko bi šlo še bolje, seveda pa tudi veliko slabše.«
Preden je Dominik postal Dominik, kakršnega poznamo danes, je bil tudi heavymetalski pevec. Vokalist skupine Brezno zla, kjer je deloval tudi Marko Slokar (ex Requiem). Čeprav je od Kozaričevih začetkov minilo že več desetletij, se ta z veseljem spominja svoje mladosti:
“Šlo je za lepe čase. Današnji, sploh profesionalni, glasbeniki so zelo obremenjeni, mi pa smo vse počeli iz veselja do glasbe. S tem ne mislim, da me glasba danes več ne veseli, vendar je bilo drugače. Takrat smo bili veseli vsake priložnosti za nastop, da smo dobili pivo in klobaso (smeh). Po nekaj letih sem se odločil za drugačne vode. Hotel sem živeti od glasbe, kar je bilo z rockom, še posebej v Sloveniji, zelo težko. Seznanil sem se s skupino Kan kan. Z odličnimi glasbeniki, s katerimi smo nastopali v Italiji in drugod po Evropi. Tako sem preživel dobro desetletje, nato pa se je zgodila ‘Reka luči’.”
Del o Breznu zla se začne pri 55:32
Vrnitve Brezna zla ali kakšne izdaje starih pesmi ne gre pričakovati: »Malo verjetno. Sploh glede na moje trenutno ustvarjanje. Dvomim, da bi mi heavy metal še pasal. Morda kakšen soft rock, kaj več pa že težko.«
Z Dominikom sva se dotaknila tudi njegovih vzornikov: »Od malega poslušam zelo raznoliko glasbo. Od Toma Jonesa, The Beatles in Elvisa pa do Black Sabbath. Všeč so mi dobri vokali, kot je bil na primer pokojni Ronnie James Dio. Poleg tega so tukaj še Led Zeppelin, pa Uriah Heep in AC/DC. Od vseh pa mi je bil najbolj všeč David Coverdale, ki je bil moj idol. Kaj je počel z Deep Purple in kasneje z Whitesnake, je bilo neverjetno.«
V sklepnem delu sem Kozariča prosil še za kakšno zaključno modrost: »Uživajte v glasbi, kakršnakoli že je. Važno, da se imate fajn.«
