Diskografija: Slipknot

• Slipknot (1999)

Spomnim se trenutka, ko sem v 2. letniku srednje šole v eni od najstniških revij uzrl fotografijo devetih tipov v rdečih pajacih in s strašljivimi maskami na obrazih in nemudoma dobil občutek, da gre za zelo “evil” zadevo. Govora je o skupini Slipknot oz. “norcih iz Iowe”, ki so leta 1999 ob izidu prvenca bili po sili razmer potisnjeni v areno tedaj izredno popularnega nu metala, čeprav je bila njihova glasba bistveno bolj mračna, agresivna in surova od recimo kakšnih Limp Bizkit ali Korn. Če smo iskreni, je skupina povsem upravičila svoj zloglasni status s strašljivim imidžem in kaotičnimi koncerti, na katerih ni manjkalo ekscesov (masturbiranje na odru, bizarne akrobacije, ki so se večkrat končale s polomljenimi kostmi, vdihavanja drobovja mrtvih vran, bruhanje po občinstvu). Ob tem pa ne smemo pozabiti, da so Slipknot znali prepričati z glasbo in to je najbolj razvidno na že omenjenem prvencu, ki bi ga lahko opisal kot pravo adrenalinsko bombo. Poslušalci smo deležni dobre ure jeznega, surovega in hkrati še vedno melodičnega metala, ki se tematsko dotika mnogih strahov in frustracij postmilenijske družbe, vendar pri tem ne zapade v žalost in malodušje, ampak glasbo predstavi kot prav poseben pljunek v obraz vsemu, kar duši človeka na poti osebnega razvoja. Vokalist Corey Taylor zna s svojim glasom enako kvalitetno peti kot tudi kruliti, skozi sikajoče kitare pa je moč uživati v akrobatskem “švasanju” Joeyja Jordisona, ki še danes velja za enega najboljših bobnarjev v metalu. Z vidika vsebine je resda težko govoriti o presežkih (nekatera besedila so narejena precej na prvo žogo), toda bistvo pričujočega albuma se skriva v njegovi prav posebni energiji, ki jo deveterec izžareva in če si želite srednje poti med alternativnim in mainstream metalom, potem bodo zgodnejši Slipknot vsekakor zelo primerna izbira.

• Iowa (2001)

Tole ploščo sem prvič dobil v roke tam v 2. ali 3. letniku srednje šole in tedaj se še nisem zavedal, v kakšno izkušnjo se sploh podajam. O Slipknot nisem vedel praktično nič, do tedaj sem na MTV videl samo en njihov videospot za pesem Left Behind, to pa je bilo tudi vse. Ob pogledu na deveterico zamaskiranih psihopatov sem pomislil, da gre za kakšne ponesrečene klone Marilyn Mansona in podobnih teatralnih zasedb, a sem se zmotil. Iowa predstavlja drugo poglavje v zgodovini skupine, obenem pa je plošča naznanjala prihod skupine v glasbeni mainstream, saj je ta postala znana širšemu občinstvu, za nekaj časa pa je celo obnorela publiko, kateri je nu metal začel najedatik, za kakšen čistokrvni metal pa še ni bila pripravljena. Slipknot so obstali nekje vmes; Iowa je njihov najbolj produkcijsko prečiščen album, kateremu pa na bi mogli prav nič očitati. Skupina ne preseneča in že z uvodnim komadom People = Shit nakazuje smernico albuma, ki postreže z agresivnimi metalskimi kitaramik, bobnarskimi akrobacijami ter raznobarvnim vokalom, ki dokaže, da je ta lahko agresiven in obenem melodičen. Vendar osrednji temi plošče sta vsekakor jeza in razočaranje nad pokvarjenim svetom, ki sta prepričljivo izražena v skoraj vsakem komadu. Žal pa se v tem tudi skriva šibkost plošče; če sta osnovni čustvi jeze in razočaranja v kombinaciji z agresivno kitarsko godbo še na začetku zanimivi, pa proti koncu izdelka vse skupaj izpade malce dolgočasno in predvidljivo. Ko že trinajstič poslušaš besedila o tem, kako ti grejo ljudje na jetra, se pač ne moreš znebiti občutka nepotrebnega ponavljanja. Vendar na srečo epska naslovna pesem in množica razgrajaških hitov poskrbijo, da plošča ne potone v morje sivega povprečja in navduši vsakega oboževalca pričujoče skupine. Iowa ni popolno delo, je pa vsekakor vredno pozornosti.

• Vol 3: The Sublimal Verses (2004)

Vsaka skupina se po obdobju velikanskih uspehov sooči z neprijetnim vprašanjem: “Kako naprej?” Slipknot so po dveh agresivnih, jeznih in neposrednih ploščah verjetno ugotovili, da ne bodo dolgo morali vzdrževati tega imidža, saj bi lahko dokaj hitro padli v vode avtoparodije. To je tudi botrovalo nastanku tretjega albuma Vol 3: The Sublimal Verses, ki je za razliko od prehodnikov manj jezen in udaren, zato pa toliko bolj kompleksen in eksperimentalen. Četudi je v pesmih kot so The Blister Exists, Duality in Three Nil še moč čutiti “klasične” Slipknot z razgrajaškimi ritmi, jeznimi vokali ter uničujočimi bobni, je plošča kot celota bolj “umirjena” (z bolj akustičnimi in baladnimi komadi tipa Vermillion in Circle),sama vulgarnost in obscenost pa sta močno potisnjena v ozadje. Po domače povedano; Vol 3: The Sublimal Verses je izdelek, s katerim želijo norci iz Iowe sporočiti, da so odrasli. Pa jim to dejansko uspe? Zgolj delno. Četudi je pričujoči album namenjen nekemu naravnemu razvoju glasbe zasedbe, ta nekako obtiči nekje med preteklostjo in prihodnostjo. Kot da bi Slipknot želeli storiti evolucijski korak naprej, vendar se hkrati bojijo, da bi izgubili preveč oboževalcev, zato jim je še vedno servirajo starošolsko razbijanje v namene dokazovanja, da norci še vedno zmorejo… no, noreti. Žal pa je plošča kot celota zelo neizstopajoča, generična, ponavljajoča in mestom dolgočasna, saj se nekako zdi, da skupina tako na vsebinski kot zvočni ravni že po prvi polovici pove in pokaže vse, kar ima za povedati in pokazati. Preostanek albuma pa je zgolj pogrevanje stare župe.

• All Hope Is Gone (2008)

All Hope Is Gone je četrti album zasedbe in zadnji z basistom Paulom Grayom, ko je ta dve leti kasneje nenadoma preminul. Po dveh energičnih ploščah (Slipknot in Iowa) je sledila tretja Vol 3: The Subliminal Verses, s katero je skupina želela dokazati, da zna ustvarjati tudi kaj bolj kompleksnega in progresivnega, vendar pa je bil rezultat dokaj mlačen in dolgočasen izdelek. Pričujoči album bi lahko onačili kot nekakšno vrnitev h koreninam oz. slogu, ki Slipknot še najbolj ustreza; energična in hkrati ušesom prijazna metal godba z neposrednimi besedili o jezi, hinavščini, obsedenosti in stanjem glasbene industrije ter prepoznavno večplastnim vokalom Coreyja Taylorja. Glasbo tako ni mogoče neposredno povezati z zvokom prvih dveh albumov, saj imajo komadi tokrat bistveno več poudarka na melodičnosti, grajenju temačne atmosfere in bolj kompleksnih strukturah, ki pa na srečo niso tako dolgočasne kot pri predhodniku. Hitrost, jeza in agresija so izginili, kar je po svoje pričakovano, še posebej s presenetljivo prepričljivo balado Snuff. Če potegnemo črto; All Hope Is Gone kaže več življenja in energije kot predhodnik, postreže z nekaj zanimivi slogovnimi presenečenji, hkrati pa nakaže pot skupine za naprej, ki pa – vsaj meni osebno – ni pretirano zanimiva. In glede na to, kako bleda in dolgočasna je izpadla naslednja plošča, so bili moji strahovi upravičeni.

• V: The Gray Chapter (2014)

Za skupino Slipknot so vsekakor težki časi; najprej jih je doletela smrt basista Graya, nakar pa je zaradi še danes ne popolnoma jasnih razlogov fante zapustil bobnar in metalska ikona Joey Jordison. Če smo pošteni, je občudovanja vredno, da skupina po dveh težkih udarcih ni vrgla puške v koruzo in še vedno miga, ne glede na to, kako uspešna je pri tem. The Gray Chapter, naslov petega albuma omenjene zasedbe, je tako več kot primeren, saj fantje iz Iowe nedvomno obračajo novo poglavje v svoji karieri. Priznati moram, da sta me prva singla The Negative One in The Devil and I pošteno razočarala in nakazala, da je nekdaj sila energično skupino začela razjedati utrujenost in celo naveličanost nad lastnim obstojem. Vendar nikoli ni pošteno soditi plošče na podlagi dveh komadov, zato sem z mešanimi pričakovanji prisluhnil novemu izdelku. Po pričakovanjih so nove pesmi napolnjene z občutki jeze in razočaranja, je pa moč čutiti, da se fantje ne želijo prepustiti objokovanju, zato žgejo na polno in se poskušajo približati zvoku albuma Iowe z mešanimi rezultati. The Gray Chapter ni tako slab album, kot sem pričakoval, da bo, vendar obenem ne moremo govoriti o nekih presežkih. Ploščo pestijo nekoliko monoton zvok, rahlo naveličan vokal Coreyja Taylorja in dokaj klišejska (beri; slaba) besedila, ki zvenijo, kot da bi jih napisal kak jezni 14 – letni pubertetnik, ne pa možakar, ki se spogleduje s številko 40. Je pa tudi res, da skupina nikoli ni slovela po baš kvalitetnih besedilih, tako da oboževalcev norcev iz Iowe to ne pretirano motilo. Če potegnemo črto; The Gray Chapter je glede na zunanje okoliščine prebavljiv izdelek, je pa res, da pri poslušalcih kakšnega vidnejšega vtisa ne bo pustil.

• We Are Not Your Kind (2019)

Četudi so Slipknot eden redkih bendov, ki tudi po več kot 20 letih obstoja še vedno ohranja popularnost in trdno bazo fanov so se tekom let rahlo izpeli. Prejšnji album, skrajno dolgočasni in monoton .5: The Gray Chapter je bil zgovoren dokaz, da skupina boleha za pravim pomanjkanjem idej in da navkljub želji, da želi glasbeno odrasti, ne najde prave poti, da bi to dosegla. Po nekaj letih kreativnega odmora so se Slipknot vrnili z novim ploščkom We Are Not Your Kind, ki je razliko od melahnolično razpoloženega prehodnika (še posebej zaradi prebolevanja smrti basista Paula Grayja) bistveno bolj energičen in udaren; pesmi so napolnjene s prepoznavno jeznimi vokali Coreyja Taylorja, kitaro so znova strupene, razpoloženje pa obarvano z jezo in razočaranjem nad svetom, v katerem živimo. Na trenutku se skupina zaloti pri bolj melanholičnem razmišljanju v sicer odlični baladi A Liar’s Funeral, toda kot celota je We Are Not Your Kind mišljen kot simbolično kazanje sredinca grdemu svetu, ki nas obkroža. S tem načeloma ni nič narobe, toda Slipknot so pri izražanju jeze še vedno na ravni prvega in drugega albuma in zato izpadejo rahlo najstniško, še posebej z ne preveč domiselnimi besedili, še bolj pa moti to, da bend ne ve točno, če bi božal ali grizel. Zato se na več mestih (npr. komadi Nero Forte ali Spiders) v sicer jezno ozračje prikradejo boybandovski vokali, kar je bizarno, še posebej, ker je vokalist Taylor že od nekdaj (včasih neupravičeno) kritičen do pop glasbe. We Are Not Your Kind navkljub nekaterim napakam in neodločnemu pristopu daje občutek življenja in je napolnjen z dovolj prepričljivo energijo, da bodo oboževalci skupine zadovoljni.