So ljudje danes še takšni, kot so bili nekoč? Bolj iskreni, spontani in manj preračunljivi – predvsem pa bolj človeški? S temi vprašanji se v novi skladbi »Ne delajo več takih, kot smo mi« poigrava Dare Kaurič, ki po lanskoletni zmagi na festivalu MMS s skladbo »Kristalno jasno« in letošnjem singlu »Bedak« predstavlja novo avtorsko zgodbo.
Pri skladbi »Bedak« je Kaurič združil moči z legendarnim Dragom Mislejem – Mefom, nova pesem pa je nekoliko drugačen, hudomušen pogled na odnose, generacijske razlike in nostalgijo po časih, ko naj bi bili ljudje bolj pristni.
Poklon pristnosti z dobro mero samoironije
»Ne delajo več takih, kot smo mi« je zafrkantska in nekoliko nostalgična skladba, ki slavi iskrenost, pristnost in človeške odnose, obenem pa se poigrava z dobro znano predstavo, da je bila vsaka prejšnja generacija bolj »prava« od naslednje.
Kaurič se tako loteva precej univerzalne teme – občutka, da so bili nekoč ljudje drugačni, odnosi bolj pristni, romantika pa bolj neposredna. Toda namesto resnega pridiganja izbere humor in samoironijo.
Pesem je hkrati poklon romantiki stare šole in njen hudomušen komentar. Prav ta kombinacija nostalgije in distance daje skladbi značaj, ki se ne jemlje preveč resno.
Rojstnodnevno darilo, namenjeno kar avtorju samemu
Za Kauriča ima nova skladba tudi prav posebno ozadje. Nastala je kot rojstnodnevno darilo, ki si ga je podaril kar sam.
Avtor številnih uspešnic skupin Kingston, Zablujena generacija, Atomik Harmonik in drugih je skladbo pospremil tudi z nekoliko nenavadnim videospotom. Pri njegovi zasnovi je moči združil z AI-režiserjem Nikolo Klavžarjem.
Prav vizualna podoba je omogočila izvedbo ideje, ki bi bila pri klasični filmski produkciji precej zahtevna. Kaurič ob tem z značilno mero humorja pravi:
»Če bi ta svoj scenarij dejansko hotel posneti v realnem okolju, z realnimi igralci, bi bilo to praktično nemogoče oziroma bi bilo izvedljivo, če bi imel proračun za, recimo, Gospodarja prstanov, hehe.«
Ko nostalgija postane vprašanje
Nova skladba se tako ne ustavlja zgolj pri vprašanju, ali so bili ljudje nekoč res drugačni. Kaurič skozi besedilo in glasbo nekoliko podreza tudi v našo lastno predstavo o preteklosti.
»Ne delajo več takih, kot smo mi« je lahko nostalgičen vzdih, lahko pa tudi vprašanje, ki velja za vsako generacijo: smo bili res bolj iskreni, bolj spontani in bolj človeški – ali se nam tako samo zdi, ko gledamo nazaj?
Morda takšnih ljudi res ne delajo več. Morda pa jih je samo vedno težje prepoznati.