CHUCK BERRY: ‘Chuck’ (2017)

Pa smo jo dočakali. Prvo novo ploščo Chucka Berryja po skoraj štirih desetletjih, ki pa je zaradi okoliščin žal izšla posmrtno.

Tako je. Eden ključnih mož rock ‘n’ rolla je kljub svojim častitljivim letom pripravljal nov studijski album, ki bi lahko, če bi bil izdan, recimo pet let prej, doživel tudi (vsaj delno) izvedbo v živo – prvi zametki plošče segajo v leto 1991, gospod Berry pa je svoj zadnji nastop izvedel oktobra 2014.

Album nastal ob pomoči Chuckovega sina, vnuka ter hčerke

Drugače pa gre za album, ki je bil najavljen v sklopu praznovanja Berryjevega 90. rojstnega dne in je nastal ob pomoči Chuckovih sina, vnuka ter hčerke.

Na nekaterih skladbah boste slišali tudi Toma Morella in Garyja Clarka Jr., a več o tem nekoliko kasneje.

Skratka, plošča nam ponuja deset skladb, ki so jih Chuck in tovariši ustvarili med letoma 1991 in 2014.

Morda se boste nekateri vprašali, zakaj šele od leta 1991, če pa je Berry svoj zadnji album izdal leta 1979, ko je luč sveta ugledal album Rock It. Ne, stvarnik se ni polenil.

Leta 1989 mu je požar v celoti uničil snemalni studio, z njim pa tudi vse osnutke, ki so čakali na svojo priložnost.

Na albumu 10 skladb

Posvetimo se sedaj plošči. Poslednji album Chucka Berryja nam, kot je bilo že omenjeno, ponuja deset skladb, od katerih jih je osem napisal Berry sam.

In čeprav je album za svojo uresničitev potreboval dolgih 26 let in je na njem slišati nekaj več kot opazno zgrešenih tonov, je nekaj jasno – Chuck ga je žgal tudi na stara leta. Morda ne več toliko kot nekoč, a vseeno.

Med skladbami tako najbolj izstopata Wonderful Woman in Big Boys, ki nas brez težav poneseta v zlato dobo Berryjeve kariere, le da sta se mu poleg sina in vnuka tokrat pridružila še Gary Clark jr. (prva skladba) in Tom Morello (druga skladba).

Kot je že bilo nakazano, sta na plošči tudi dve skladbi, ki sta delo drugih avtorjev. Na novo obujena You Go to My Head je delo Havena Gillespieja in J. Freda Cootsa iz leta 1938, 3/4 Time (Enchiladas) pa je delo Tonyja Joea Whitea.  Solidna kitarska jamma, a brez večjih posebnosti.

Na albumu sta prisotni tudi dve nadaljevanji starih klasik. Nadaljevanje sage o gospe B. Goode in Jamaica Moon, mlajši sestri zaradi političnih razmer krivično prezrte Havana Moon. Zanimivo, a nič takšnega, kar bi vam vzelo sapo.

Prva plošča Chucka Berryja po skoraj štirih desetletjih ne ponuja ničesar, kar bi na novo spisalo kitaristovo kariero, a to tudi ni bil njen namen.

Gre za ploščo, ki jo je gospod želel izdati v sklopu praznovanja svojega 90. rojstnega dne, a mu je smrt žal prekrižala načrte.

Je album vreden poslušanja? Vsekakor, saj predstavlja zanimiv izlet v neke druge, bolj sproščene čase. Se je pa pri tem potrebno zavedati tudi ploščine finančne agende.

Saj, če bi si gospod Berry  resnično želel novega albuma, zanj ne bi potreboval 40 let.  Za zanamce je pač treba poskrbeti, saj so honorarji iz zlatih časov že dolgo stvar preteklosti.

Se je pa potrebno pri vsem skupaj zavedati tudi dejstva, da so temnopolti glasbeniki v tistih časih zaslužili bistveno manj kot njihovi beli stanovski kolegi – ne glede na število uspešnic na lestvici.