There’s a demon inside me always making objections.
And the devil beside me is demanding affection.
I know I never will be freemaking my own confession.
I know who I need to be, and I know I am
my worst enemy.
Captain Morgan’s Revenge so še eden izmed perspektivnih dolenjskih rock bendov, ki jih je doletela čast stati na odru letošnjega Orto festa. Bend je svojo pot začel pred dobrimi štirimi leti kot trio. S svojim delovanjem je praktično začel v garaži, kjer so posneli demo skladbe ‘Don’t let R’n’R die‘. Posnetek so poslali na radijske postaje in poslušalcem je bilo slišano v trenutku všeč. Tako zelo všeč, da so zahtevali še! Na poti so sicer doživeli marsikatero spremembo tudi znotraj samega benda. Skozi leta sta se ustanovnima članoma, prvemu vokalu Roku Žurgi in bobnarju Maksimu Špelku pridružila še dva člana. Oba sicer prihajata iz še ene perspektivne dolenjske zasedbe – Ice on Fire. Z Nejcem Godcem na basu je prišel prvi koncert. In bend je dobil zalet. Z Janezom Janežičem pa so dobili krila.
In tako smo danes tu. Štiri let kasneje. V zaključni fazi letošnjega Orto festa, kjer so za konkretno dozo rocka poskrbeli prav Captain Morgan’s Revenge. Da so bili fantje nanj povabljeni ni presenetilo nikogar. Lansko leto so namreč izdali svoj prvenec ‘Queen of the Night‘. Slednjega je pospremil veliki promocijski koncert, ki se je zgodil prav v Orto baru. Verjetno so se tako band kot tudi organizatorji nadejali ponovitve uspeha lanskoletnega koncerta, ko so do zadnjega kotička napolnili klub. A temu tokrat ni bilo tako. Čeprav stene niso pokale po šivih pa fantom to ni vzelo volje.
Še pred njimi je na oder stopil Vital Butinar iz Mirror 2 Mirror production, ki je s svojo ekipo tudi tokrat zakrivil vizualno podobo ene izmed skladb. Videospot je po baladi ‘Say You’ll Be Mine‘ dobila še skladba ‘My worst enemy‘. Slednja pa tako napoveduje nastajanje drugega studijskega albuma. In kot je povedal Butinar, so tudi tokrat skušali zgodbo prikazati v cinematičnem načinu. Ali jim je to uspelo pa presodite sami.
Mi pa se vrnimo na koncert, v pol prazno dvorano Orto bara. Morda je tudi to botrovalo nervozi, ki je pospremila prvo skladbo večera. Prav tisto, ki so jo še nedolgo nazaj pošiljali na radijske postaje v upanju, da jo bo morda nekje nekdo spustil v eter. A fantje so se še pred koncem slednje povsem zbrali in nadaljevali tako kot je treba. In tako kot znajo najbolje – udarno, karizmatično in suvereno. Čeprav je bil koncert intimen in odigran pred zvesto publiko, ki jih spremlja že od samih začetkov se fantje niso ‘šparali’. Ravno nasprotno. Povsem so se razgalili (nekateri tudi dobesedno). Publiki so se predstavili z avtorskimi skladbami iz njihovega prvenca, ki pa so jih spretno prepletli z priredbami. Priredbami, ki so tako vživeto odigrane, da se ti niti ne zdi, da gre za priredbe. Med njimi izstopata ‘Black Betty‘ banda Ram Jam ter ‘Wish You Well‘ domačih Hamo & Tribute 2 Love.
Če so se že na prvencu ‘Queen of the Night‘ prepletali dobri stari hard rock z bluesom in težjimi kovinarskimi zvoki pa bo novi album prinesel še več ostrine in teže? Bend nam je namreč postregel še z live verzijo skladbe ‘My Worst Enemy‘. Ta sicer še vedno zveni Morganovsko, a s konkretnim nagibom v metal. Sprememba ni samo instrumentalna ampak predvsem vokalna. Čeprav ima Rok že od nekdaj izjemen razpon je v to skladbo vnesel, če se zdi še tako nemogoče, še več svežine in jeze.
Bend odrašča. In kot kaže so se odločili storiti tisti korak v življenju o katerem marsikdo izmed nas samo sanja. Soočanja s samim seboj so težka in zahtevajo veliko poguma in vztrajnosti. Da so vztrajni in pogumni, mi ni potrebno posebej poudarjati. Da nikoli niso spadali v kalup po istem kopitu narejenih radijem prijaznih bendov, tudi ne. Fantje že od začetka črtajo lastno pot in pri tem jim lahko zaželim samo: So long my friend I wish you well!