Bruce Springsteen se je po dveh letih vrnil na svetišče San Sira z eno svojih najbolj politično nabitih, čustveno prežetih in energijsko brezhibnih predstav v zadnjem desetletju.
V družbi E Street Banda je pred več kot 58.000 ljudmi predstavil dve uri in 45 minut dolg manifest upora, solidarnosti in brezčasnega rock ‘n’ rolla. Z glasom, ki kljub letom še vedno reže skozi množico, in z magnetično karizmo je dokazal, da še ni čas za slovo.
Koncert se je začel silovito, skoraj brez uvoda – s skladbami “No Surrender” in “My Love Will Not Let You Down” je takoj razgalil energijo večera. Sledila je himnična “Land of Hope and Dreams”, ki je zaznamovala uvodno četrtino, medtem ko so “Death to My Hometown” in “Rainmaker” vnašali družbeno kritiko v že tako nabit zrak. “Atlantic City” in “The River” sta z nežnostjo razbremenila napetost, a “Youngstown” in “Murder Incorporated” sta jo hitro vrnila z jekleno močjo.
Osrednji del večera je bil prepleten z nostalgijo in introspekcijo. Pesmi kot “Long Walk Home”, “House of a Thousand Guitars” in “My City of Ruins” so zarezale globlje – ne le v spomin, ampak v srž razmisleka o današnji Ameriki in svetu. Vmes so se vrstile vrhunce vokalne energije kot “Because the Night” in “The Rising”, ki sta množico spet dvignili na noge. “Badlands” in “Thunder Road” pa sta bili jasni opomniki, zakaj Springsteen ostaja najmočnejši v živo – ker zna graditi narativ večera kot mojster.
Vrhunec koncerta je bil epski dodatek z udarno “Born in the U.S.A.” (vokalno okrepljeno s spremenjenim verzom »forty years burnin’ down the road«) in neustavljivo serijo klasik – “Born to Run”, “Bobby Jean”, “Dancing in the Dark” (ob spremljavi predstavitve legendarne E Street zasedbe) in “Tenth Avenue Freeze-Out”. Končni dvojec “Twist and Shout” in ganljiva “Chimes of Freedom” je zaključil koncert kot praznik skupnosti in svobode. Kot zadnja točka je “This Land Is Your Land” združila vse glasove San Sira v eno – v pesem, ki ne pripada le Ameriki, ampak vsem, ki verjamejo v boljši svet.
Bruce Springsteen ni več le rock legenda. Je glasnik. Je simbol tiste Amerike (in človečnosti), ki jo nočemo izgubiti. In v Milanu, ki je verjetno najboljše prizorišče za ogled njegovega koncerta v tem delu Evrope, je zopet dokazal, da je njegov oder več kot oder – je prižnica upanja in odpora.