
Tomaž Štular, nekdanji frontman zasedbe The Tide, zdaj pa že vrsto let znan kot izvajalec Bordo, je nedavno postregel s tretjim albumom, ki nosi naslov ‘Izgubljeni’ (Spotify TUKAJ). Na njem nastavlja ogledalo družbi, ki je že zdavnaj počilo. Ponujamo vam strnjeno obliko intervjuja ob izidu, daljši pogovor pa bo objavljen v naslednjih tednih.
Njegov najnovejši singel ‘Nebo’ je prečudovit duet
‘Nebo‘ je pesem, ki ima posebno mesto na svežem Bordo albumu Izgubljeni. Skladba je produkcijsko očiščena, intimna in edinstvena že zaradi posebne gostje Leile Aleksandre na vokalu.
Pesem izžareva preprostost
V bogato, polno zvočno sliko albuma je Tomaž Štular želel umestiti pesem, ki bi izžarevala preprostost – kot posnetek v živo brez dodajanja drugih elementov. Táko, kot bi zvenela ob njeni prvi uglasbitvi v prostoru za vaje. Skozi producentsko sito je steklo veliko emocionalne golote. Esenca je bila obdržana.
ROCKER.SI: Pozdravljen, Tomaž! Kar veliko se je zgodilo v preteklih letih, od najinega zadnjega intervjuja. Izdal si še album Izštekani, tega sva malo preskočila, pa čeprav je bil odličen – zdaj pa smo pri plošči Izgubljeni. Dajva razčleniti, je Bordo izvajalec ali zasedba?
BORDO: Bordo sem jaz, kot izvajalec. To je solo projekt, a gre za bendovsko produkcija, zaradi česar je lahko zavajajoče. Za marsikaterega novinarja. Tudi Andrej Karoli je naredil to napako, nisi edini (smeh). Na Izštekanih sem sicer igral s spremljevalno zasedbo, a je bila sestavljena čisto spontano. Ustvarjam pa skupaj s producentom Petrom Penkom. Če grem nazaj osem let, ko smo nehali z The Tide – super jeimeti bend, nekaj najlepšega na svetu, a ko sem začel z Bordo, mi je bilo pomembno, da sem to jaz. Če Bordo neha obstajati, se bom nehal ukvarjati z glasbo. To je moj glas. To sem jaz.
ROCKER.SI: Nobenih drugih projektov v prihodnosti?
BORDO: Ne, ničesar.
ROCKER.SI: Pogrešaš demokracijo v bendu?
BORDO: Menim, da demokracija v bendu sploh ne bi smela obstajati. Zajebana stvar, a vem, ker smo poskusili. Lahko funkcionira, ampak je bolje, če se delo porazdeli. Vsak mora skrbeti za svoj del, ker če pade vse na enega, se ne konča dobro.
ROCKER.SI: Ustvarjaš sam, s pomočjo producenta Petra Penka, a si v nekaj letih izdal lepo število albumov. Koliko časa potrebuješ, ko enkrat zaključiš projekt, da se lotiš novih izzivov?
BORDO: Se pravi, koliko časa, da ponovno zaženem? Reciva, da sem album izdal septembra .. no, zdaj sem že na prvih vajah, kjer nastajajo prvi osnutek svežih skladb, ampak nisem še čisto tam.
ROCKER.SI: Boš z novim materialom nastopal v živo?
BORDO: Ne.
ROCKER.SI: Res ne? Deluješ odločen.
BORDO: Spet zajebana stvar (smeh). Vem, vem, vse bi bilo v redu, ampak imam težavo. Moral bi spraviti skupaj zasedbo za na veliki oder – bobni, kitare, orgle, saksofon, itd, da komadi zaživijo s polnim udarcem v rokerskem slogu, kar pa bi pomenilo ogromno dela in veliko finančno investicijo. Pač, to bi bili plačanci v mojem primeru. Tega se nisem pripravljen lotiti zaenkrat. Zamudil sem »pokoronski sindrom«, ko so bili koncerti vsepovsod, a hkrati ne čutim, da bi s tem veliko izgubil. Dan ima le štiriindvajset ur in ne morem preko tega. Poleg tega pa se vedno bolj počutim kot kantavtor.
ROCKER.SI: Doživljaš preobrazbo?
BORDO: Več let že čutim, a se nikoli nisem smatral za kantavtorja. Bil sem bendovski človek. Pri Bordo sem imel občutek, da sem še vedno v bendu, a le zaradi same produkcije. Zdaj končno začenjam dojemati, kaj pomeni biti kantavtor – igrati svoje lastne skladbe sam na akustiko. Pesmi so spisane na ta način. Na zadnjem koncertu v Kranju sem našel ta občutek.
ROCKER.SI: Ko si odprl nastop s šestimi skladbami samostojno na kitari?
BORDO: Dovolil sem si. Jure Longyka, ki je bil prisoten, mi je po koncertu dejal, da sta vokal in kitara povsem dovolj. To mi je veliko pomenilo, ker meni se je vedno zdelo premalo. V meni se nekaj spreminja, a se v tem kantavtorskem polju še ne znajdem najbolje.
ROCKER.SI: Na novem albumu se skriva tudi duet, in sicer za skladbo Nebo, ki se pojavi kar dvakrat. Enkrat v električni, drugič v akustični verziji. Zakaj si nekoč izjavil, da ne maraš duetov?
BORDO: S pevko Leilo Aleksandro sva ustvarila nekaj lepega, ampak drži, res sem to izrekel. Zato, ker so velikokrat narejeni pod prisilo. Izkoriščajo duete zaradi samopromocije in večjega dosega. Kljub temu, da sama pesem ne ponuja tega, izvajalci delajo to na silo, posledično izpade izumetničeno. Veliko je dobrih, ampak če gledava površinsko, se mi zdi, da do duetov pride iz napačnih razlogov.
ROCKER.SI: Zdaj pa vprašanje glede »dinozavrov«, ki še vedno uporabljamo CD-je. Svoj novi album si izdal na vinilni plošči, pa tudi na kaseti, ki to v resnici ni. Iz nje dejansko pride USB ključek.
BORDO: Oprosti, Gal (smeh). Ta CD ti bom zapekel, obljubim (smeh). Ko sem podarjal prve kasete, ki so, kot si povedal, v resnici USB, ko jih odpreš, sam bil malo žleht in sem čakal, koliko časa bo sogovornik potreboval, da ugotovi. Časovnice so bile tudi do dveh minut! Odločil sem se za nosilca zvoka, ki sta bila zelo pomembna, še pred CD zgoščenkami. Prav spomnim se, kako smo presnemavali, pa reševali trak in si med sabo posojali kasete. Želel sem si poustvariti ta trenutek. Vinilnih plošč pa sem dal natisniti trideset. Butična izdaja. Tisti, ki jo je dobil, ve zakaj.
ROCKER.SI: Album Izgubljeni predstavlja ogledalo družbe, ki se je razbilo?
BORDO: Neverjetno, kako hitro smo pobezljali, ko se je enkrat stanje izboljšalo. Pri prvem singlu Telstar še nisem točno vedel, kam bo vodil album, a pri Ghosts pa sem že slutil. Album v resnici govori o post-pandemičnem svetu. Ne želim si nagovarjati poslušalca, ni toliko v liričnosti, kot je v podtonih. Tudi ko je, gre za povezavo z njo, mano, svetom in nebom. Če strnem razmišljanje – nič se nismo naučili.
ROCKER.SI: Imaš najljubšo skladbo na albumu?
BORDO: Sicer sem tip človeka, ki rad posluša lastno glasbo, z veseljem, a ta trenutek težko rečem. Vsaka pesem ima svoje mesto. Morda bi izbral skladbo Refleksija. Zaradi jeze, ki jo imam v sebi. Všeč mi je občutek, če pomislim, da bi nekoga stresel in mu povedal, vse, kar mu gre.
ROCKER.SI: Na albumu je Refleksija napisana s črko X. Gre za stilistično sredstvo?
BORDO: Za povsem stilistično izbiro, tako je. Za to je kriv Peter (Penko, op.a.), jaz sem imel zapisano pravilno, a ko mi je poslal nazaj miks, je naslov zapisal s črko X. Za hec. Ampak sva obdržala, zakaj pa ne. Sem pa naredil rokado. Na vinilni plošči je ta pesem kot prva! Ima drug seznam skladb. Ravno zaradi koncepta vinilnih plošč, ki od poslušalca zahtevajo, da prisluhne albumu od začetka do konca. Prvi komad je Reflexija in takoj udari z lopato po glavi, šele nato sledijo Dihaj in gre vse v normalo. Veliko sem razmišljal o tem, kako želim servirati lastno glasbo!
ROCKER.SI: »Trenutek, ko se spogleduješ s pričakovanji, pogrneš na celi črti,« si izjavil. Kaj si s tem mislil? To pomeni, da nimaš nobenih pričakovanj?
BORDO: Vedno, ko imam delček strahu, sem omejen. Nimam odprtih misli, da bi delal, kar si želim. Seveda imam pričakovanja, denimo, da bi imel čim več takšnih dobrih intervjujev, kot je najin, pa da bi mediji pohvalili album, ampak ni rečeno, da se bo to zgodilo. Ko se ne zgodi po pričakovanjih, je človek razočaran, a v resnici ne da ni bilo v redu, samo pričakovanja so bila previsoka.
ROCKER.SI: Kakšne tehnike imaš pri ustvarjanju glasbe, da se čim bolj razbremeniš pričakovanj ter odpreš kreativnosti? Da si ustvariš možnosti za inspiracijo? Substance?
BORDO: Definitivno, na vsak način gre za iskanje sprostitve. Odidem v svoj »plac« in praviloma traja kakšne pol ure, da padem v ritem. Spijem pivo, prižgem cigaret, seveda, potem je pa odvisno od inspiracije. Ta lahko udari kadarkoli. Snemalnik imam na dosegu roke. Ko dobim idejo, posname, poslušam naslednji dan, in če še vedno čutim enako, potem vem, da je nekaj tam.
ROCKER.SI: Kaj bi povedal o razmerju, da ne gre na silo, a hkrati glasbenik verjetno potrebuje strukturo? Kot si rekel, greš v studio in si ustvarjaš ambient za kreativnost.
BORDO: Ritual. Samokontrola je nujna in da si vesten do tega, kar delaš. Zehajoč grem v prostor za vaje, čeprav bi raje ležal doma, ampak se spravim tja tudi po večkrat na teden za nekaj ur. To je moj izhod iz vsega. Biti sam s sabo je včasih koristno. Moraš delati, ne pride samo od sebe.
ROCKER.SI: Zdaj, ko si malo starejši, ti je lažje najti ta navdih, o katerem govoriva? Moraš globoko brskati po svojih občutkih, da najdeš tematike, o katerih bi pisal?
BORDO: Večkrat so mi že rekli, da sem zelo vesel človek, a moja skladbe pa so tako žalostne (smeh). Mislim, da sem na odru tisti pravi jaz. Ne obratno. Saj tukaj tudi, ko sediva, ampak vedno sem bil bolj umirjen človek, malo na dol pri vzdušju. Rad imam, kadar imajo stvari težo. Je pa zajebano najti dobre tematike. Lahko pišemo o nikoli končani tematiki ljubezni, ampak to počnejo že na tisoče let. Pri naslednjem albumu ne bom odkrival tople vode. Ne bom preveč eksperimentiral. Našel sem dober zvok, pri katerem bom ostal.
ROCKER.SI: Ni dobro imeti prevelike odmike, ko govoriva o naslednjem albumu.
BORDO: Jaz tudi tako mislim. Pravijo mi: »Tomaž, daj še kaj drugega.« Zakaj? Če sem se našel. Zakaj sem se pa potem iskal? Nisem tak tip človek, raje bom vztrajal pri tem, kar sem začutil.
ROCKER.SI: Kateri del proces pri ustvarjanju ti je najljubši?
BORDO: Verjetno vprašanje, zakaj glasbenik sploh ustvarja glasbo. Ko se ti v glavi pojavi melodija in nastane v telesu nek poseben občutek. Nekaj norega se zgodi in si rečeš, to je pa tako lepo! No, ta trenutek! Kar nekaj skladb je bilo takšnih, ki so dobile drugačno obliko, po tem ko sva se jih s Petrom (Penkom, op.a.) lotila. Pesem ti sama pove, koliko mora biti dolga, široka in globoka. Ona ti vse pove. Čeprav si avtor – v nekem trenutku ji moraš prisluhniti, da vidiš, koliko prenese in koliko teže zdrži.
ROCKER.SI: Zanimivo je vseeno, pri vsej glasbi, ki je nastala skozi desetletja, sploh v popu in rocku, še vedno ne moremo pobegniti klasični strukturi dveh kitic in nato refrenu.
BORDO: Pismo, da res ne. Tudi jaz ne morem iz tega. Ampak album Izgubljeni niti nimam takšne podlage, da bi dovolil pobeg iz omenjene strukture. So ideje, ki že v osnovi dajo dovolj. Lahko bi eksperimentiral, a bi uničil skladbe. Te pesmi so bile v moji glavi napisane, še preden sem se jih spomnil.
ROCKER.SI: Hvala, Tomaž, za pogovor. Se veselim(o) nove glasbe!