Jon Bon Jovi je eden tistih rockerjev, ki so vzniknili v 80. letih prejšnjega stoletja. Rock zvezdnik iz New Jerseyja, ki se je pojavil istega časa, ko je na sceno prirohnel veliki Bruce Springsteen. Oba sta še danes v vrhunski formi in polnita stadione, navdušujeta tisoče ter nadaljujeta z ustvarjanjem rock zgodovine. Edina razlika je, da “The Boss” pri 69 letih glasovno še vedno kraljuje. Poročeni očeh štirih, rojen John Francis Bongiovi Jr, koncertno publiko nabira z drugačno metodo.
Pot od glam metal začetkov z dolgimi bujnimi lasmi do koncerta v Celovcu, 19. julija 2019, je bila dolga. Bon Jovi se je moral tekom kariere večkrat prilagoditi; po hitrem in strmem vzponu si je v 90. letih vzel premor, začel iskati samega sebe in posnel country album, se nato po slabšem sprejemu lastnega glasbenega izraza vrnil nazaj h koreninam in k stari ekipi, na prehodu v novo tisočletje pa je obrnil ploščo. Bolj moderen, bolj popovski, bolj catchy je postal. Medtem ko so mnoge skupine ostale zakopane v duhu časa, se je on spremenil.
‘It’s My Life’ mu je vrnil veter pod jadra. Glasba ni bila nikoli več enaka, je pa zato vseeno na vsake nekaj let ponudil kopico izredno poslušljivih skladb. Predvsem njegov ‘Have a Nice Day’ album iz leta 2005 je bil odličen, morda celo nekoliko podcenjen s strani širše glasbene javnosti, vsekakor pa mu je omogočil, da je naslednjih deset let koncertiral in brez težav razprodajal stadione. Četudi so bili nedavni albumi bolj za v pozabo, Jovi vabi z nostalgijo in neumrljivimi napevi.
Energije na odru mu nikoli manjkalo. Niti pri 57 letih. S kratkimi sivimi lasmi, ne tako tesnimi kabojkami in bleščečimi belimi zobmi. Edina večja razlika je manjko Richieja Sambore, ki je že pred leti zapustil skupino in se posvetil solo projektom, Bon Jovi pa nadaljujejo naprej z dvema dodatnim kitaristoma. Po resnici povedano je band sedaj boljši. Bolj popoln. Enoten. Kitarista Phil X in John Shanks, ki je prav tako odgovoren za vsa producentska dela na zadnjih albumih – in je praktično desna roka Joviju -, ponudita veliko kvalitete, s svojim obsežnim zvokom zapolnita stadion, predvsem pa navdušita pri solažah. Ves fokus je tako na pevcu, ki je sedaj samostojna zvezda večera. Seveda svoje dodajo tudi Hugh McDonald, David Bryan in karizmatični Tico Torres.
Na fantastičen stadion v Klagenfurtu, kjer smo pred tedni uživali z Edom Sheeranom, je prišlo ogromnooo Slovencev. Vsak drugi je bil naš. Avtobusi s slovenskimi registrskami so zavzeli parkirišče pred koncertno postojanko in na stotine JBJ navdušencev se je zapodilo, da bi dobilo pozicijo čim bližje odru. Takšen vizualni spektakel si želiš videti od blizu.
‘Shot Through The Heart!” zakriči in z njim vseh 45+ tisoč gledalcev. Vsi sodelujemo, ker nam je bila pesem položena v zibelko. Ali pa se jo spomnimo iz srednješolskih dni. Vsak ima svojo zgodbo za povedati. Bon Jovi je del kulture. Četudi je zbledel in ni več tako pomemben, kot je bil. Njegov vpliv ostaja. Na koncert pač nismo šli zaradi svežih popevk, ampak dobre stare rock klasike. “WHOAHH! We’re halfway there. WHOAAHH! Livin’ on a prayer!”
Šov je bil nadpovprečen (2 uri in 30 minut energičnega žganja kitar in solidna setlista), kvaliteta slišanega … not so much. Predvsem Jon je bil tisti, zaradi katerega smo si nekateri pogosto želeli peti še glasneje. Da bi ga preglasili. Njegov glas ni več tam, kjer bil. Razumljivo. Pa vseeno. Mučno ga je gledati, kako se ves rdeč trudi in daje od sebe 110%, glasu – zlasti pri visokih tonih – pa od nikoder. Pomagajo mu ostali člane skupine, sam pa ubira druge linije. Napačne. Dobri posnetki na spletu bi morali to dokazati, če že delež odgovornosti prevzame tokrat malce slabše ozvočenje.
Poslušati 57-letnega moškega peti “I’m a cowboy, on a steel horse I ride”, je lahko že a bit too much. Po drugi strani pa ne moreš oporekati pri ‘Always ‘ali ‘Blaze of Glory’, ‘Bad Medicine’ in ‘Lay Your Hands on Me’. Tako kot Kiss na Dunaju, tudi Bon Jovi dostavi to, kar obljublja. Ne najboljši koncert sezone, ampak sprehod down the memory lane, izlet v preteklost. V čas klasičnega rocka. Novo je dobro, ampak redko kakšen svež band napolni stadion za nekaj deset tisoč glav. Bon Jovi to še vedno zmore.
Bon Jovi, setlista, 19. julij 2019, Celovec
This House Is Not for Sale
Raise Your Hands
You Give Love a Bad Name
Born to Be My Baby
Whole Lot of Leavin’
Lost Highway
Runaway
We Weren’t Born to Follow
Have a Nice Day
Keep the Faith
Amen
Bed of Roses
I’d Die for You
It’s My Life
Knockout
Wanted Dead or Alive
Lay Your Hands on Me
Captain Crash & the Beauty Queen From Mars
Bad Medicine
Always
Livin’ on a Prayer
