V razprodani Areni Stožice je v ponedeljek, 9. novembra, nastopil eden največjih glasbenikov vseh časov. Bob Dylan, ki je letos dopolnil 85 let, se je vrnil v Ljubljano. Morda zadnjič. Večer je ponudil veliko glasbene zgodovine, vrhunske glasbenike in precej nenavadno koncertno izkušnjo. Je upravičil pričakovanja? Ne povsem. A že dejstvo, da smo ga lahko znova poslušali v živo, je bilo nekaj posebnega.
Obstajajo koncerti, na katere greš zaradi glasbe, in obstajajo koncerti, na katere greš zaradi zgodovine. Nastop Boba Dylana v Ljubljani je bil nedvomno oboje. Ko se na odru pojavi človek, ki je s svojim ustvarjanjem zaznamoval več generacij, spremenil razumevanje popularne glasbe in postal ena najpomembnejših osebnosti glasbene zgodovine, so pričakovanja pač drugačna. Še posebej, ko šteje že 85 let in se vedno glasneje postavlja vprašanje, koliko takšnih priložnosti bo še ostalo.
Zato niti ni presenetljivo, da so bile Stožice razprodane. Dylanova vrnitev v Ljubljano je bila dogodek, ki ga ljubitelji glasbe niso želeli zamuditi. Toda tisti, ki so pričakovali klasičen koncertni spektakel, so verjetno že po prvih minutah ugotovili, da so prišli na nekaj povsem drugega.
Dylan je na oder prišel s kapuco na glavi, ki je ni snel do konca koncerta. Usedel se je za klaviature in začel igrati brez pozdrava občinstvu, brez uvodnih besed in brez kakršnegakoli poskusa vzpostavljanja običajnega stika s publiko. Takšen je njegov način že dolgo in kdor pozna njegovo koncertno filozofijo, je verjetno vedel, kaj lahko pričakuje. A vseeno je bilo nekaj nenavadnega opazovati enega največjih glasbenikov na svetu, ki se pred razprodano dvorano vede, kot da je na odru skorajda sam s svojo glasbo.
Tudi konec je bil v tem slogu. Po zadnji skladbi ni bilo predstavitve glasbenikov, zahval, slovesa ali dodatnega nagovora. Dylan je preprosto odšel z odra. Brez velikega finala, brez ceremonije. Kot da se ni zgodilo nič posebnega.
Med minimalizmom in pomanjkljivo produkcijo
Posebno poglavje večera je bila odrska produkcija. Minimalistična osvetlitev je bila tako skopa, da smo Dylana in glasbenike večji del koncerta komajda videli. Velikih zaslonov, na katerih bi lahko vsaj od daleč spremljali dogajanje na odru, ni bilo. Vse je bilo podrejeno glasbi, brez vizualnih dodatkov, brez odvečnih učinkov in brez sodobnega koncertnega blišča.
Tudi telefoni so bili prepovedani. Obiskovalci so morali svoje mobilne naprave ob vstopu shraniti v posebne zaklenjene torbice sistema Yondr, ki so jih lahko odklenili šele po koncu nastopa. Ideja je bila jasna: pozabite na snemanje, fotografiranje in objavljanje na družbenih omrežjih ter se posvetite glasbi.
Toda tukaj se pojavi vprašanje, kje je meja med umetniškim minimalizmom in preprosto neustrezno koncertno produkcijo. Takšen pristop bi si morda lažje predstavljali v manjšem, prestižnem gledališču ali koncertni dvorani za nekaj sto oziroma največ tisoč obiskovalcev. V razprodanih Stožicah, kjer je bil Dylan za dobršen del občinstva komaj razpoznaven, pa je bila izkušnja nekoliko drugačna. Občutek je bil, da smo za vstopnico dobili privilegij poslušati legendo, a bili hkrati prikrajšani za precejšen del koncertnega doživetja.
In vendar je bilo treba priznati: glasbeno je bilo vse skupaj na precej visoki ravni. Dylanov glas je zdržal, njegov značilni, nekoliko raskavi in danes že precej spremenjeni vokal pa je še vedno nosil prepoznavno osebnost. Seveda ni šlo za reprodukcijo starih studijskih posnetkov. Njegove skladbe so bile preoblečene v drugačne, pogosto bolj bluesovske aranžmaje, pri katerih je bilo včasih treba kar nekaj časa, da si prepoznal, katero pesem pravzaprav poslušaš.
Vrhunska spremljevalna zasedba
Čeprav je bil Dylan nedvomno osrednja osebnost večera, je treba posebno pozornost nameniti tudi glasbenikom, ki so ga spremljali. Zasedba je bila izjemna in je dokazala, da je za vso njegovo nepredvidljivostjo še vedno zelo premišljena glasbena zgodba.
Na bas kitari je bil Tony Garnier, človek, ki z Dylanom igra že od leta 1989 in je tako član njegovega spremljevalnega benda že 37 let. Gre za najdaljše glasbeno sodelovanje v Dylanovi karieri. Garnier je bil z njim tudi ob prvem ljubljanskem koncertu 10. junija 1991 za Bežigradom, prav tako pa ob njegovih poznejših obiskih v letih 1999, 2010 in 2015. Pri 71 letih ostaja nepogrešljiv del Dylanove koncertne zgodbe.
Za bobni je sedel 74-letni Anton Fig, eden najbolj cenjenih ameriških studijskih bobnarjev. Širša javnost ga pozna predvsem po 29-letnem sodelovanju v hišnem bendu Davida Lettermana, v svoji karieri pa je sodeloval s številnimi velikimi imeni, med drugim z Milesom Davisom, Jamesom Brownom, Bruceom Springsteenom, Madonno in skupino Kiss. Z Dylanom se je srečal že v osemdesetih letih, ko je bobne posnel na albumih Empire Burlesque in Knocked Out Loaded.
Na kitarah sta nastopila Julian Lage in Joel Paterson. Lage, 38-letni ameriški jazzovski kitarist, velja za enega največjih kitarskih talentov svoje generacije. Že kot otrok je vzbujal izjemno pozornost, o njegovem glasbenem odraščanju pa so posneli tudi dokumentarni film Jules at Eight. Sodeloval je s številnimi priznanimi glasbeniki in je kitarist, ki se brez težav znajde v praktično vsakem glasbenem okolju.
Njegov kitarski kolega Joel Paterson prihaja iz Chicaga in je v Dylanovo spremljevalno zasedbo vskočil med ameriškim delom turneje. Posebej spreten je pri igranju steel kitare, s katero je zvoku benda dodajal še dodatno bluesovsko in countryjevsko obarvanost. Star je 55 let.
Takšna zasedba je bila pravzaprav eden najmočnejših adutov večera. Glasbeniki so igrali suvereno, povezano in brez nepotrebnega razkazovanja. Zvok je bil primerne glasnosti, instrumenti so imeli prostor, aranžmaji pa so skladbam dajali novo življenje.
Od »Watching the River Flow« do »I Shall Be Released«
Dylan je večer odprl s skladbo Watching the River Flow, sledila je Love Sick, nato pa ena njegovih prepoznavnejših zgodnejših pesmi It Ain’t Me, Babe. Že izbor skladb je nakazoval, da ne bomo poslušali nostalgičnega pregleda največjih uspešnic v njihovih izvirnih različicah, temveč precej drugačno interpretacijo njegovega obsežnega kataloga.
Na seznamu so se zvrstile še Tryin’ to Get to Heaven, energična High Water (For Charley Patton) in priredba skladbe I Can Tell, ki jo je v izvirniku izvajal Bo Diddley. Sledila je Black Rider, nato pa eden vrhuncev večera, Tangled Up in Blue, ki je v Dylanovem današnjem koncertnem svetu dobila povsem drugačno podobo.
Med preostalimi skladbami so bile še When I Paint My Masterpiece, čudovita Not Dark Yet, priredba pesmi I Can’t Seem to Say Goodbye Jerryja Leeja Lewisa, Early Roman Kings, Soon After Midnight, Million Miles, Under the Red Sky in Sugar Baby.
Za konec je prišla še I Shall Be Released, skladba, ki je bila primeren zaključek večera, čeprav brez pričakovanega slovesa in brez dodatnega trenutka, namenjenega občinstvu. Dylan je svojo nalogo opravil po svoje in se poslovil brez besed.
Skupaj je bilo na sporedu 17 skladb. Za marsikoga je bil to morda nekoliko nenavaden izbor, toda Dylan že dolgo ni glasbenik, ki bi svoje koncerte prilagajal pričakovanjem občinstva. Njegove pesmi danes živijo v novih aranžmajih, spremenjenih ritmih in drugačnih vokalnih interpretacijah. Včasih moraš preprosto sprejeti, da ne boš dobil tistega, kar poznaš s plošč.
Turneja, ki se ne konča
Dylanova ljubljanska postaja je del njegove aktualne evropske koncertne serije, ki jo organizatorji povezujejo s turnejo Rough and Rowdy Ways, poimenovano po njegovem istoimenskem albumu iz leta 2020. Evropski del se je začel oktobra v Oslu, nadaljeval prek Švedske, Danske, Nemčije, Belgije, Luksemburga, Švice in Italije, po Ljubljani pa se Dylan odpravlja še v Avstrijo, Nemčijo in Veliko Britanijo. Med drugim ga čakajo tudi številni nastopi v londonski Royal Festival Hall.
In morda je prav to najboljši način, da razumemo tudi ponedeljkov večer v Ljubljani. Dylan nikoli ni bil izvajalec, ki bi se oziral na pričakovanja občinstva. Ne igra nujno tistega, kar si želimo slišati, ne razlaga svojih odločitev in ne ponuja koncertnega spektakla, kakršnega smo vajeni pri drugih velikih imenih. On pač pride, odigra svoje in gre naprej.
Legenda ostaja legenda
Je torej Bob Dylan upravičil pričakovanja? Če smo pričakovali vrhunsko koncertno produkcijo, veliko vizualno izkušnjo, komunikacijo z občinstvom in prepoznavne uspešnice v oblikah, kot jih poznamo, potem nikakor ne. Če pa smo prišli poslušat enega najpomembnejših glasbenikov vseh časov, človeka, ki je pri 85 letih še vedno na odru, ustvarja in nastopa, potem je bil večer vreden obiska.
Občinstvo je bilo videti zadovoljno. Zdi se, da je večina obiskovalcev dobro vedela, v kaj se spušča. Dylanovi oboževalci že dolgo poznajo njegov način nastopanja, njegove glasbene zasuke in skoraj popolno odsotnost klasične koncertne komunikacije. Tudi tokrat ni bilo drugače.
Seveda ostaja nekaj grenkega priokusa. Ob razprodanih Stožicah bi si človek želel nekoliko več. Več svetlobe, več možnosti, da glasbenika sploh vidiš, morda vsaj nekaj osnovnih vizualnih elementov, ki bi koncert približali tudi tistim na bolj oddaljenih sedežih. Med umetniškim minimalizmom in produkcijsko skromnostjo je namreč precej tanka meja.
Toda na koncu ostane nekaj drugega. Bob Dylan je bil v Ljubljani. Človek, ki je napisal Blowin’ in the Wind, Like a Rolling Stone, Knockin’ on Heaven’s Door in še nešteto pesmi, ki so postale del svetovne glasbene dediščine. Človek, ki je prejel Nobelovo nagrado za književnost in ki bi si že zdavnaj lahko privoščil mirno življenje daleč od odrov, pa še vedno potuje in igra.
Morda je bil to njegov zadnji koncert v Ljubljani. Tega ne ve nihče in tudi sam Dylan nam tega zagotovo ne bo povedal. Zato je še toliko pomembneje, da smo bili tam. Morda nismo doživeli popolnega koncertnega večera, smo pa bili del nečesa, česar ne bomo mogli ponoviti.
In včasih je že to dovolj. Legenda je pač legenda. Hvala, Bob.