Drage dame in damci, za nami je prva edicija tridnevnega mednarodnega festivala Bluesland. Slednji svojo misijo nadaljuje na pogorišču festivala MotörCity, ki je kar dve leti zapored dopolnjeval že tako bogato tolminsko festivalsko dogajanje, ter zapolnil žanrsko vrzel, ki je zevala med metalom in rockom. Namen festivala je bil na enem mestu zbrati ljubitelje bluesa, rocka in motorjev, a so organizatorji že po dveh edicijah ugotovili, da slednje ne gre vedno skupaj.
Na veselje ljubiteljev omenjene glasbene zvrsti pa nad idejo blues festivalu niso obupali. Kot pravi znan slovenski rek, kjer je volja je tudi pot. In tako je nastal Bluesland. Festival, ki se povsem umakne od vonja po bencinskih hlapih in cenenem parfumu, skoncentriran zgolj in samo na glasbo. Pri tem je prišlo do še ene pomembne spremembe. Festival se je iz ruralnega okolja neokrnjene narave, ki jo je ponujalo Sotočje, premaknil v povsem urbano okolje naše prestolnice. Navkljub temu se odmakne od vsakodnevnega trušča mestnega življenja, ter ohrani del intimnosti, saj oder stoji direktno na dvorišču Ljubljanskega gradu. Slednjega so tekom dneva obiskali mnogi turisti, ki so z radovednostjo opazovali ogromno ogrodje.
***
Zaradi pestrega koncertnega dogajanja, ki se odvija tako pri nas kot tudi v tujini, se je naša ekipa uspela udeležiti dveh od treh dni. Kar pravzaprav ni tako slab izkupiček. In sodeč po slišanem je že prvi dan festival štartal z vso močjo, s čimer je narekoval tempo prihajajočih dni. Med nastopajočimi so bila tokrat mnoga imena, ki so že nastopila na odru festivala MotörCity, se pa je festival skoncentriral predvsem na tuje glasbenike. Naše barve, če se izrazim malce evrovizijsko, so tako zastopali zgolj lokalci Bad Notion, ki so nastopili prvi dan, ob boku fatalne Ane Popovic.
KAPITANOV DNEVNIK: 28.6.2019 ZDAJ MI JE POVSEM JASNO, ZAKAJ JE RICHIE KOTZEN TAKO NEVERJETEN KITARIST
Bil je prijeten poletni dan. Ravno prav vroč za pohajkovanje po gradu ter ogled razstav, ki jih ponujajo mnogotere sobane ljubljanskega gradu. Tako je svoj čas porabil Markus Mann, ki se je preprosto sprehodil med publiko in navdušeno pozdravljal vsakega obiskovalca, ki mu je namenil pogled. Popolno nasprotje od Richie Kotzna, ki je prosti čas po generalki namenil za večurno ogrevanje. Slednji je še pred nastopom prvega benda prišel iz zaodrja in s kitaro v roki preprosto hodil gor in dol. To so opazili tudi nekateri oboževalci, ki so kar nekajkrat zmotili Richijev notranji mir v upanju na podpis ali vsaj fotografijo z zvezdnikom.
Odprtje drugega festivalskega dne je tokrat pripadlo Tomislav Goluban bandu, lahko bi rekla kar domačinom, saj gospodje prihajajo iz Hrvaškega Zagorja. Bend se je izbrani publiki predstavil predvsem z skladbami iz aktualnega albuma Chicago Rambler. Že v prvo skladbo Pigeon Swing, ki je tudi nosilna skladba omenjenega albuma, nas uvede ustna harmonika, in takoj postane jasno, da je prav ta inštrument glavni nosilec zvoka omenjenega benda. Poudarek tako ni na kitari, slednja postane podporni inštrument, ki se drži štime 50. In 60. let, in prefinjeno dopolnjujejo razgibane basovske linije. Glavni fokus, vključno z solažami, pa je postavljen prav na orglice.
Bend zvok črpa iz tradicionalnega ameriškega blues rocka, ki pa se prepleta z dodatki swinga, boogieja, country bluesa, pa tudi nekaterih bolj etno obarvanih zvokov hrvaške tradicionalne glasbe. Čeprav so gospodje postregli s pristnim bluesom, jim je po mojem mnenju, manjkalo malce več energije in pristne umazanosti, ki jo sicer lahko slišimo na avdio posnetkih. Žal so tokrat stavili na precej varne karte, zaradi česar so na trenutke izpadli povsem nezanimivo. Kar pa jim pravzaprav dela veliko krivico saj gre za zelo dobro uigrane glasbenike, ki imajo za sabo že več kot deset studijskih albumov. Kakorkoli že, bili so prijetna uvertura v večer, ki se je šele dobro začel.
Za njimi je na oder stopila francoska internetna senzacija Laura Cox katero je tudi tokrat spremljal bend. Že s prvim riffom je dokazala, da si je naziv internetne senzacije hudičevo prislužila. In, da je pravzaprav mnogo več od tega. Talentirana kitaristka sicer preigrava poznane lestvice, kar lahko slišimo že v prvi skladbi Hard Blues Shot.
Že takoj je očiten vpliv starejših kolegov kot so AC / DC, Led Zeppelin pa tudi ZZ Top. Navkljub temu ni nikogar pustila ravnodušnega in enoglasno smo se strinjali, da je pred njo še zelo svetla prihodnost. Iz svoj costume made Gibson kitare, ki jo z zlatimi črkami krasi tudi njeno lastno ime, tako izvablja zvoke, katere bi ji zavidali tudi starejši in bolj izkušeni kitaristi. Vsekakor glasba, ki prepleta umazani blues s zvoki hard rocka, ki je vsaj meni mnogo bližje.
Bend se je tako predstavil s skladbami iz prvenca Hard Blues Shot, ki pa so jih pospremile tudi nekatere druge skladbe in priredbe. Po skladbah kot so Bad luck blues, The Australian Way, Take Me Back Home skoraj najbolj v spomin, in srce, udari priredba kitarskega mojstra, samega Jimija Hendrixa. Foxy Lady pod Laurino taktirko ne dobi samo ženski vokal temveč zveni bistveno bolj udarno in umazano od originala. In čeprav Laura odlično kroti svojo kitaro, ne moremo niti mimo umazane dodane vrednosti, ki jo dajo energični Mathieu Albiac na drugi kitari, razigrani Francois C. Delacoudre na basu ter Antonin Guerin za bobni. Bend se je tako slovenski publiki predstavil z desetimi skladbami, zaključili pa so z udarno skladbo If You Wanna Get Loud (Come to the show), morda ne tako subtilnim povabilom na naslednji koncet? Skladba je že v osnovi udarna, za piko na i pa poskrbi žmohtni dodatek skladbe Johnny B. Goode, enega izmed pionirjev rock glasbe, Chuck Berryja. Mojim ušesom in glasilkam je bilo na tej točki že zadoščeno. Čeprav pravijo, da se vse dobre stvari enkrat končajo smo bili šele na polovici dogajanja. In od tu gre lahko samo še navzgor …
… za kar je že z uvodom poskrbel Sven Figge, ki pod težo svojih prstov izpod tipk hammonda izvablja netipične klavirske zvoke. Sven Hammond so bend, ki je slovenski publiki že dobra poznan. Nizozemci so namreč nastopili že na lanskoletnem festivalu MotörCity. In čeprav je bilo slišati nekaj kritik na račun njihove netipične blues glasbe, so publiko s svojo energijo popolnoma prevzeli. Gre torej za bend, ki se v svojem zvoku spogleduje z različnimi glasbenimi žanri od bluesa , rocka, soula, funka, črnske duhovne glasbe, mogoče pa je bilo slišati tudi elemente reggae glasbe. Ne samo glasba, ljudi je pokonci spravil sam energični Markus Mann, ki je na vokalu zamenjal Ivana Perotija.
Bend se je tako predstavil z bolj plesno obarvanimi skladbami kot sta recimo The Usual Suspects in Happy people, pri skladbi Sven Hammond funk pa je mogoče slišati tudi elemente elektronske glasbe, progresive in mnogih zvočnih efektov, ki se nenormalno dobro prepletajo z prastarimi orglami, kitaro in basom. Čista poslastica za vse ljubitelje psihadelije. A za vse kritike, ki so bili mnenja, da Hammondi nimajo kaj iskati na tem odru, so slednji to hitro popravili s skladbo Hero in tako dokazali, da tudi sami povsem upravičeno spadajo na oder blues festivala. Ko smo že ravno pri bluesu je bila verjetno najbolj pogrešana skladba večera prav priredba Paint It Black legendarnih Rolling Stonesov. A nič ne de, bend je tudi brez slednje poskrbel za odličen žur in je več kot odlično ogrel publiko, ki je že nestrpno pričakovala zvezdo večera.
Kot zadnji je na oder stopil Richie Kotzen, Slednjemu smo lahko že lansko leto prisluhnili v Kinu Šiška, kjer je nastopil v sklopu festivala MotörCity. Richie Kotzen je ime, ki je glasbenemu svetu zelo dobro poznano. V svoji bogati karieri je imel priložnost sodelovati z skupinama kot sta Poison ter Mr. Big. Vendar to še zdaleč ni vse. Od najstniških let pa do danes je prehodil že izjemno dolgo pot na kateri je sodeloval pri različnih projektih z mnogimi znanimi in manj znanimi rock, blues in jazz glasbeniki. Poleg uspešne samostojne kariere, za sabo ima namreč že več kot 20 studijskih albumov, pa je še danes član nič manj uspešne megazvezdniške zasedbe the Winery Dogs. Zvezdo večera je tako na oder pospremil bučen aplavz. In tudi tokrat je dokazal, da upravičeno velja za virtuoza na kitari.
V svojem zvoku uspešno združuje prvine rocka, bluesa, popa, soula, r&b, funka, jazza in fusiona. Zanimiv pa je predvsem zaradi tehnike igranja, pri čemer ne uporablja trzalice, prehodi v samih skladbah so točni, tekoči in povezani, skladbe pa kompleksne. In tudi tokrat je našel čas, da sta svoje znanje pokazala bobnar Mike Bennett ter basist Dylan Wilson.
Ker so fantje ravno na Evropski turneji, se niso imeli časa ustaviti na jam sessionu, ki je še dolgo v noč potekal nadstropje nižje, v Jazz klubu. Navkljub vsesplošni izmučenosti pa je bil bend odlično razpoložen. Večer so tako začeli z udarno skladbo Riot, kjer je ponovno dokazal, da ni samo kitarski bog, temveč premore tudi izreden vokal. Bend je nadaljeval z bolj bluesovsko skladbo War Paint, ki se iz začetnih nežnih tonov razvije v izjemno kompleksno skladbo. Tako nadaljuje skozi celotno setlisto, na kateri se med drugim znajdejo tudi skladbe kot so Your Entertainer, Bad Situation, Love Is Blind, Help Me. Čeprav so imeli na seznamu še par skladb, se je Richie na sebi lasten način opravičil poslušalcem, češ da se morajo držati urnika. A še preden so nas zapustili, nas je počastil z svežo skladbo Venom. Skladbo, ki je v resnici strupena tako kot napoveduje že sam naslov. In če ste se kdaj spraševali, ali lahko njegov vokal postane še boljši, je to skladba, ki vam bo dala pritrdilen odgovor.
***
To bi bilo za danes z moje strani vse. Če pa vas slučajno zanima, kako smo se imeli naslednji dan, ko so na oder Blueslanda stopili Shuffle Truffle, Rosedale, Kirk Fletcher in Eric Gales … potem le spremljajte naš portal, saj imam za vas pripravljenih še več fotografij ter reportažo zadnjega dneva festivala.
