Kadarkoli se kakšen od čezlužnih punk bendov loti kritiziranja ameriške politike oz. predsednika Donalda Trumpa, začnem rahlo zehati. Ne zato, ker bi bil privrženec Trumpa in njegovega reality-show režima, ampak ker dandanes skoraj vsak pubertetniški punk kolektiv misli, da je politično relevanten, če na koncertih izteguje sredinca in skandira: ‘Fuck Trump’.
O albumu ‘Age of Unreason’
Kalifornijski Bad Religion pa so nekaj drugega; gre za legende punka, ki jih mnogi uvrščajo med t.i. ‘intelektualne’ predstavnike omenjenega žanra, saj se je skupina že od nekdaj umikala klišejem jeznih mulcev z irokezami, raztrganimi hlačami ter usnjenimi jaknami in dala več poudarka na vsebini kot poziranju.
Letos se bend predstavlja s svojim svežim, sedemnajstim studijskim albumom ‘Age of Unreason‘, kjer že sam naslov razkriva vsebino 14 kratkih in udarnih pesmi (s skritim singlom ‘The Kids Are Alt-Right‘). Kalifornijski velikani z enako mero jeze kot tudi melanholičnosti brišejo meje in razgaljajo ritem vsakdanjika vseh nas; nestrpna politika, vzpodbujanje rasizma, alternativna dejstva (beri; dejstva, ki ugajajo tvojim pogledom), fatalistični vpogled v prihodnost in širjenje strahu med civilim prebivalstvom.
In četudi so te teme že pošteno prežvečene, jih Bad Religion uspejo analizirati na svoj unikaten način, prav tako pa skupina jasno zavzame za levičarje značilne politične poglede, kar pa je njen stil že od samega začetka. Zvočno bi težko rekli, da plošča izstopa; skupina še vedno preigrava melodični punk rock s prepoznavnim vokalom Grega Graffina, privlačnimi kitarskimi solažami in četudi je moč čutiti občutke jeze, se zdi, da je izdelek kot celota zaznamovan z melanholijo in razočaranjem, ki ga čuti post-Trumpovska Amerika. In ob koncu poslušanja še vedno odmeva vprašanje: ‘Kje želiš postati ob koncu zgodovine.’ Brez presežkov, toda Bad Religion so znova dokazali, da so glasbeno živi in zdravi.
