Arne Hodalič je človek, ki bi ga lahko označili za fotografskega Indiano Jonesa. Človeka, ki je na eni sami odpravi iz prve vrste mnogokrat doživel več kot marsikdo od nas v celem življenju (ali več njih). Zgodila se je balkanska morija, odhod v Indijo, ledeno Sibirijo in še kam … Arne in njegov zvesti prijatelj objektiv sta bila vedno zraven in poskrbela za ovekovečenje doživetega. Se šla paradoksalno početje, ki je bilo po eni strani deležno ogorčenj v smislu “Kaj mu je tega treba?,” po drugi pa tudi številnih pohval, saj je nevarnost navadno služila kot vir navdiha za izdelavo vrhunskih potopisov.
Predzadnji marčevski četrtek sem se odpravil v Kranj in v prostorih slaščičarne Rendez-Vous (spletna stran), ki jo vodi Hodaličeva partnerka Katja Bidovec, obiskal danes 67-letnega fotografa. Ob skodelici hišne posebnosti melange sva razvila razgiban pogovor, ki se je dotaknil marsičesa. Sveta lažnih novic, sodobnih vlog fotografov, kakor tudi lahkotnejših namigov za poslušanje in dopustovanje.
Intervju sva začela pri dejstvu, da Arnejeva prvotna profesija ni bila fotografija, temveč biologija: “Sem tudi profesor biologije. Do odločitve, da bom postal fotograf, je prišlo spontano. Fotografiral sem že v času študija. V zadnjem letniku sem začel ugotavljati, da to ni bilo to. Nisem želel pustiti študija, zato sem ga vseeno končal. Če se le da, zapiram vrata za seboj, in ne obratno.
Po diplomi sem pet let jadral in počel razne stvari. Odprli smo čartersko linijo, eno prvih na Jadranu. Posel je šel dobro. Poleg tega sem vmes veliko fotografiral jadrnice za Francoze, dobro pa sem sodeloval tudi z Elanom. Ko sem se naveličal jadrnic, sem odšel v Indijo, da bi malo razmislil o nadaljnjem poteku življenja. Tam me je nenehno spremljal fotoaparat. Po vrnitvi domov sem iz Švice dobil vabilo in kmalu sem bil spet na poti. S Švicarji sem sodeloval tri leta in naredil 22 reportaž s celega sveta. Govoriva o najbolj norih avanturah. Kar sem se spomnil, so odobrili. Oboji smo bili s sodelovanjem zelo zadovoljni. Za tem sem se odpravil v Pariz, kjer je šla pot po krajšem postanku samo še navzgor.”
Pri toliko avanturah človek težko izbere tisto, ki ga ja najbolj zaznamovala: “Težko vprašanje. Odvisno v kakšnem smislu. Ena takšnih je razpad Jugoslavije. Sploh psihološko, saj sem v državi preživel skoraj polovico življenja. Vem, da mladi danes pojem države dojemate drugače, a sam se še dolgo nisem mogel navaditi, da Jugoslavije ni več. Če govoriva o travmatičnih izkušnjah, je tukaj zagotovo tudi Gaza. Kaj vse se je zgodilo in se še dogaja tam. V pustolovskem smislu pa se mi je najbolj vtisnila v spomin avantura iz leta 2002 ali 2003, ko sem osem mesecev z jadrnico plul po azijskih morjih. Tam so se dogajale nore stvari!”
Zanimalo me je tudi, kaj ga sploh žene v za marsikoga “nepotrebno igro z življenjem.” Adrenalin? Želja po samouresničitvi? Iskanje resnice? “Večja kot je nevarnost, boljše so fotografije. Vem, da se sliši čudno, a tako pač je. Najslabše je tam, kjer se nič ne dogaja. V turistični Hurgadi, boš težko naredil dobre slike (smeh). Dobre fotografije so tiste, ki me vlečejo!”
V več kot štirih desetletjih se je svet zelo spremenil: “Najbolj se je spremenila njegova ekološka plat. Še v osemdesetih ni bilo nobenih skrbi. Kakšna prenaseljenost ali težave s plastiko?!? Te stvari so se radikalno spremenile. Ekološko zavedanje je danes bistveno večje, saj za to prej ni bilo potrebe. Sam sem se rodil v času, ko so plastiko razglasili za čudežni material, ki nam bo omogočil lepše življenje. Pa tudi sam turbo kapitalizem nam pri vsem skupaj ne dela nobene usluge. Velikokrat rečem, da se je večina mojega življenja odvila v enem najlepših obdobij človeštva. Energija ni bila draga. Vse se je odpiralo, pa tudi naravo smo znali obvladati, vendar je še nismo uničili.”
Vsesplošna dostopnost pametnih telefonov in spremljajočih programov za urejanje slik je omogočila, da je danes lahko že vsak fotograf. Zanimalo me je, če kvantiteta res generira kvaliteto: “Absolutno, tukaj ni nobenega dvoma. Danes so slike, ki so res dobre, boljše od tistih, ki smo jih nekoč delali mi. Že zaradi tehničnih možnosti, ki jih nudi digitalna fotografija. Vrh piramide je višji, hkrati pa tudi ožji, ker je baza širša. Če bi začenjal danes, dvomim, da bi bil na isti poziciji.”
Kot vedno pa je odnos do dela tisti, ki loči mojstre od amaterjev: “Tukaj ni prostora za pametovanje. Tisti, ki bodo pripravljeni delati, bodo uspeli. Bližnjic ni. Vaja dela mojstra. Živite svojo strast. Razmišljajte o njej. V zadnjih letih tudi predavam fotografijo na treh univerzah in zelo hitro vidim, iz koga bo kaj. Ne po talentu, temveč odnosu. Volji do dela. Sam se več ne štejem med vodilne fotografe. Kar sem naredil, sem naredil. Zdaj lahko naredim še kakšno zanimivo reportažo, ki pa ne bo spremenila mojega življenja. Ukvarjam se le še s tem, kar me zanima. Trenutno je to podvodna arheologija. Gre za zelo zahtevne potope, saj na globini 20 metrov ne najdeš ničesar več. Dobre stvari so na 50 metrih ali globje. Opažam, da starejši, kot sem, bolj me zanima zgodovina. Verjetno, ker sem del nje in imam do preteklosti drugačen odnos. Morda sem se zmotil pri izbiri študija, saj sem si že na začetku želel postati arheolog.”
Množičnost fotografij prinaša tudi zlorabe, saj se sodobni svet (morda bolj kot kadarkoli prej) utaplja v lažnih novicah in manipulaciji: “Že od konca druge svetovne vojne velja, da vsaka slika potrebuje razlago, saj je drugače lahko zelo zavajajoča. Tega se sam še kako držim. Popravki svetlobe in podobne stvari so nekaj, izkrivljanje vsebine pa nekaj povsem drugega. Da nekomu zbrišeš puško, drugemu pa dodaš zastavo. Težava je v tem, da so slike danes globalizirane, kajti agencije večinoma ne uporabljajo svojih fotografov. Najemajo domačine, ker so cenejši, anonimni in bolj pogrešljivi. Pregleda, če je avtor zavezan resnici skoraj več ni.”
Zadnji primer tega je vojna v Ukrajini: “Za prepir sta vedno potrebna vsaj dva. Takšne stvari so vedno sive. Nikoli niso zgolj črne in bele. Na konflikt je vedno potrebno gledati širše. Komu koristi trenutno stanje? Kdo ima največ koristi? Ko si mlad, se veliko lažje odločiš za eno stran, ko pa si starejši pa spoznaš, da je krivda vedno vsaj malo deljena.”
Arne je aktiven tudi kot predavatelj, zato me je zanimalo, kakšno je njegovo vodilo pri pripravi predavanj: “Učenje, učenje, učenje. Sem pristaš teorije, da talenta skoraj ni. Imajo ga samo redki. Učenje in izkušnje. Več kot slikaš, boljši si. Imel sem kar nekaj študentov, ki so bili zelo zagnani, hkrati pa tudi zelo zanič. Danes so ti isti ljudje zelo dobri fotografi. Brez kilometrine ne gre. Tako je pri vsaki stvari. Vse je stvar volje in učenja.”
Pri skorajšnjih 68. letih upokojitve še ni na vidiku: “Zadnja leta delam le stvari, ki me veselijo. Kar me ne zanima, zavrnem. To si pri teh letih lahko privoščim. Nekateri imajo občutek, da toliko delam zato, ker se se ženem za denarjem, vendar temu ni tako. Meni ni treba več delati. Aktiven sem, ker me stvari zanimajo, in teh je precej.”
Arne večino svojih projektov opravi v družbi partnerke Katje, s katero se odlično dopolnjujeta: “Samostojno ne potujem več, ker mi ni zanimivo. Tako sem potoval včasih in moram reči, da je bilo zelo naporno. Vse stvari moraš opraviti sam … Najeti avto, rezervirati hotel … Pa tudi psihično so takšne stvari zelo naporne. S Katjo se zelo lepo ujameva. Imava podobne, a različne interese. Njej ležijo stvari, ki meni ne. Je zelo metodična in natančna, kar jaz nisem (smeh). Ima tisto, kar mi je pri puncah všeč. Intelekt. Nima prazne glave. Njena mladostna zagnanost in moje izkušnje skupaj tvorijo čudovito celoto. Zadnje čase imam zelo malo samostojnih projektov, zato se tudi podpisujeva skupaj. Morda deluje, kot da jo rinem naprej, vendar ona včasih naredi več od mene.”
Arne bi lahko svoja doživetja kaj kmalu strnil v obliki spominov: “To me sprašujejo vsi. Zadeva je v delu in Katja me zelo sili, da bi jo čim prej končal (smeh). Obstajajo določene omejitve, ki so bolj ali manj povezane z mano. Spomnim se stvari, ki sem jih počel leta 1988, vendar je čustvena navezanost do njih drugačna. Če bi iste dogodke poskusil opisati danes, bi zveneli drugače. Manj iskreno in bolj suhoparno. Kot kaže, bom uporabil stare tekste, ki sem jih napisal neposredno pod vtisi doživetega. Z ekipo moramo ugotoviti, kako bi jih uporabili, saj nočem narediti nekakšnega zbornika.”
Če človek v sklopu službe obrede praktično cel svet, kako izgleda njegov “dopust”? “Moj dopust je vedno na Hrvaškem. Drugje v tujini še nisem bil na “dejanskem dopustu” (smeh). Starši so leta 1975 ob morju naredili hišo, kjer letujem že ves ta čas. S seboj imam potapljaško opremo in podvodni fotoaparat. Običajno se potapljam po dve uri na dan. Veliko tudi ribarim.”
Poleg fotografije se Hodalič zanima tudi za glasbo: “Glasba je izredno močan element mojega življenja. Večinoma jo imam za spremljavo, ko delam. Nimam pa glasbene sobe, kjer bi jo poslušal. Vprašanje, če bi sploh imel takšen mir, da bi lahko užival v celotnem obredu. Enostavno nisem takšen človek. Drugače pa sem zaradi Spanjanja (webinarji, kjer predava, op. a.; več informacij) spoznal veliko dobrih priredb. Pred začetkom predavanj namreč predvajamo priredbe znanih pesmi, ki so mi boljše od originalov, na koncu pa še originale same. Iščem sveže stvari, saj smo stari rock zgonili do nezavesti. Če že 15.000-ič slišim Janis Joplin, ne bo istega učinka. Je dobra, a sem jo slišal že prevečkrat.
Opazil sem, da je velika razlika že v tem, če žensko pesem poje moški, in obratno. Najbolj me je očarala Sister Rosetta Tharpe in njen koncertni album ‘Live in Paris’ (1964). Na njene koncerte sta kot najstnika hodila Eric Clapton in Keith Richards, zaznamovala pa je tudi riffe Chucka Berryja. Ko sem jo prvič slišal, me je sezulo. Kako je združila gospel in rock’n’roll. Je resnična stara mama rock’n’rolla. Navdušen sem nad pevko Morgan James, ki se mi zdi popolnoma po krivici zanemarjen dragulj sodobnih vokalistk. Priporočil bi vam tudi Angelino Jordan, ki je pred leti navdušila na Norway’s Got Talent, album ‘Swing When You’re Winning’ (2001, Robbie Williams) ali pesem ‘Comme d’habitude’ (Claude François, op. a.), iz katere je nastal ‘My Way’ Franka Sinatre. Drugače pa je moj najljubši izvajalec Van Morrison. Spomnim se njegovega koncerta iz Londona, ki ga je imel skupaj s Tomom Jonesom. Vse skupaj je trajalo več kot tri ure. Najprej sta nastopila samostojno, nato pa še skupaj. Bilo je skoraj predolgo (smeh).
Sklepni del pogovora je bil posvečen ponovitvi mest, kjer lahko sledite Arneju: “Aktiven sem na Facebooku, kjer lahko sledite mojim objavam in na svoji spletni strani. Facebook mi je všeč zaradi pozitivnega influencerstva, saj so moje objave deležne velikega zanimanja. To se pozna tudi na udeležbi mojih foto tečajev in predavanj, ki jih izvajam, saj so ti praktično razprodani. Pred Facebookom se je na predavanja prijavilo pet ljudi, zdaj pa so razprodana v enem dnevu (smeh).”