Armored Saint so v mojem delu vesolja zmeraj veljali za nekakšno podzemno ime. Za zasedbo kultnega slovesa, o kateri so govorili številni, ki pa je zaradi takšnega ali drugačnega razloga zmeraj obstala v ozadju. Življenje je pač takšno, eni prej, drugi kasneje, tretji nikoli.
Priložnost je prišla pred nekaj dnevi, ko je luč sveta ogledal Punching the Sky. Album je nastal pod produkcijsko taktirko basista in občasnega pevca Joeyja Vere, izšel pa pri Metal Blade Records. Plošča je nasledila Win Hands Down (2015).
11 skladb oziroma nekaj več kot 53 minut dolgo ploščo zaznamuje resen in celosten pristop. Način dela, ko izvajalec pozna svoj cilj, in kar je še pomembnejše, zna ga tudi doseči. Pri tem pa navkljub dolžini ne izpade dolgočasno in predvidljivo, se ne ujame v past enodimenzionalnosti. Morda edino pri ‘Bubble,’ pa še to gre za zdrs, ki sledi odličnima ‘Standing On The Shoulders Of Giants’ in ‘End Of The Attention Span.’ Dinamično in celovito od začetka do konca.
Armored Saint so z novim albumom opravili prekleto dobro delo, ki kar kliče po poslušanju. Vrhunsko darilo za čase, v katerih živimo, ko so koncerti postali redka in iskana dobrina.
Ocena: 4,5/5
