Pogovarjali smo se z Andražem Hribarjem, znanim pevcem, avtorjem in izvajalcem. Letos je izdal nov, skupno že šesti album z naslovom ‘Čas je.’ Z njim je ponovno zaplaval v rokerske vode, pravi pa, da je najnovejša plošča tudi najbolj osebnoizpovedna do zdaj.
[wiki] – Andraž Hribar je pevec pop in rock glasbe ter glasbenik. Je sin Milana Hribarja, pevca nekdanje slovenske skupine Prah. Formalno se je izobraževal na nižji in srednji glasbeni šoli (na slednji na oddelku za jazz), neformalne izkušnje pa si je v mladosti pridobival z igranjem v različnih bandih (Kebri, Soulata). Po gimnaziji se je vpisal na študij komunikologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, kjer je diplomiral leta 2001. Širši javnosti se je kot solo izvajalec prvič predstavil na Slovenski popevki 1998 (nastop na kateri si je zagotovil z zmago v eni izmed oddaj Oriona) s pesmijo “Ne jokat’, lubika”. Zasedel je drugo mesto in prejel nagrado za najboljšega debitanta. Na Popevki je slavil 15 let pozneje s pesmijo “Po čem diši ta dan”. Na Emi je sodeloval petkrat. Zmagi se je najbolj približal ob svojem prvem poizkusu leta 2001, ko je bil s pesmijo “Življenje je” drugi. Najbolj znan je po uspešnicah “Ne jokat’, lubika”, “Pomlad”, “Ognjen obroč”, “Življenje je”, “Kadar si tu”, “Moja moja”, “Med nami”, “Kaj mi delaš?”, “Ko se bo vračal (Me še ljubiš?)”, “Po čem diši ta dan”, “Kmalu bo konec te zime” in “Huanani”. Glasbo in besedila za svoje pesmi večinoma piše sam. Leta 2013 je prejel plaketo Občine Kočevje za »dolgoletne uspehe in izjemne dosežke nacionalnega pomena na področju promocije domačega kraja skozi prizmo kulture in glasbe«. Album Huanani je posnel s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Pri projektu je sodeloval slovenski skladatelj, aranžer in dirigent Rok Golob.
ROCKER.SI: Si se pripeljal iz Kočevja?
ANDRAŽ HRIBAR: V Ljubljani sem bil, ker sem imel obveznosti. Tu imam stanovanje, še vedno pa baziram v Kočevju. Tam imam hišo in družino. Stanovanje v Ljubljani pa velikokrat potrebujem – sploh po koncertih pride prav.
ROCKER.SI: Tvoj najnovejši album pravi ‘Čas je’ … za?
ANDRAŽ HRIBAR: Čas je, da uglasim kitaro. Tako kot pravi verz v skladbi. Prsti iščejo po žepih med drobtinami spominov, kakšno staro trzalico … Nostalgija je rdeča nit albuma. Je razlog, zakaj smo šli ponovno v bolj kitarski zvok. Zvočno se vsekakor razlikuje od večine prejšnjih albumov.
ROCKER.SI: Drugače si jazz kitarist, sedaj pa si vseeno šel nazaj v rokerske vode.
ANDRAŽ HRIBAR: Vsak glasbenik ima različne notranje jaze. Ne poznam nikogar, ki bi ga zanimal samo en žanr. Vsi radi poslušamo različno glasbo, tako je tudi z ustvarjanjem in izvajanjem. Različna obdobja kličejo različne stile. Pri meni se je zaslišal rokerski klic.
ROCKER.SI: Poslušalci pa včasih to ne sprejmejo odprtih rok. Sprememb mislim.
ANDRAŽ HRIBAR: Če bi se jaz z glasbo ukvarjal zgolj s poslovnim načrtovanjem, potem bi ustvarjal turbo folk ali pa bi bil čisti hipster, ki dnevno lovi trende. Obstajajo mojstri, tudi pri nas, ki imajo že naslednji dan zunaj komad, ki temelji na najnovejšem svetovnem hitu. Meni je glasba preljuba, da bi deloval na ta način. Glasbo jemljem tako, kot gremo skozi čas. Band, ki igra z mano, načeloma ostaja enak, ampak vseeno delam izlete ven. Na tej plošči se mi je na primer pridružil Miha Koren, tipičen jazz bas kitarist. Tak človek prinese s seboj čisto drug občutek. To je izredno pomembno, ker na vajah vsi vplivamo drug na drugega. To so glasbeniki z izredno močno osebnostjo, zaradi česar se začnejo tudi druge širše debate, jaz pa sem človek, ki pusti, da vsak doda svoje. Znam se umakniti. Raje počasi spremljam, da se razvija. Kreativec sem in izredno me veseli, če je nekaj malo drugače.
ROCKER.SI: Za album praviš, da je povsem osebnoizpoveden. V katere tematike si zašel?
ANDRAŽ HRIBAR: Moja žena pravi, da me točno vidi, kadar dobim idejo. Opazi, da sem v svojem svetu. Svežo idejo začnem intenzivno obdelovati, podzavestno izginem po list papirja – ker imam rad analogne stvari – in začnem pisati, vzamem kitaro in razmišljam. Začnem ustvarjati. Tako nastane kreativna zasnova, ampak jo redko spreminjam, saj bolj ko grem v drobovje komada, bolj izgine zunanji fluid.
ROCKER.SI: Koliko časa si najdlje delal na skladbi?
ANDRAŽ HRIBAR: Eno uro. Redko dlje. Če govorimo samo o pisanju pesmi, tekst in melodija. Lahko pride do sprememb teksta, kasneje v procesu, če je besedilo preveč na prvo žogo, sam fluid glasbe pa ostane nespremenjen. Raje se lotim druge skladbe, torej odrinem idejo na stran, da počaka na pravi čas.
ROCKER.SI: Kaj pa v studiu?
ANDRAŽ HRIBAR: Moja intimna filozofija pravi, da iz enega osnovnega zapisa pesmi lahko ustvariš – žanrsko gledano – kar želiš. Mi delujemo na način, da se zberemo vsi skupaj, celoten band in skupaj postavimo aranžmaje. Vedno pustim, da pesem sama poišče svoj zvok, če povem na metafizičen način.
ROCKER.SI: Je ta zvok prišel iz tebe ali ekipe okoli tebe?
ANDRAŽ HRIBAR: Oboje. Ekipa je podobna kot prej, je pa nekaj izjem. Tomaž O. Rous je prišel delat zvok za ozadje zvočne slike. S producentom Dejanom Radičevićem sva veliko govorila o tem, da bi za synthe imela nekoga drugega – Neisha je odigrala analogne klaviature, akustični klavir in hammond, za synth zvok, ki bi dodal bolj indie zvok, pa sva izbrala Tomaža. Da bi imele skladbe več soka, več odmevov in telesa. Bobni pa so bolj suhi. Album je potem peljal naprej sam, ampak vsi so dodali nekaj. Zvok je večplasten. Če poslušaš ploščo, boš slišal, da se počasi lušči. Najprej slišiš tipično stereo sliko, pri nekaj poslušanjih pa se že sliši vsa zgodba v ozadju.
ROCKER.SI: Deset skladb z ne preveč razkrivajočimi naslovi.
ANDRAŽ HRIBAR: To sem ugotovil šele kasneje (smeh).Včasih imam težavo, ko ne vem, kateri komad se skriva za določenim naslovom. Samo ‘Inventura’ in ‘Barčica’ sta bolj očitna naslova. Producenta sem večkrat vprašal, kaj si misli o naslovu ‘Barčica’ – skrbelo me je, da ne bo komad izpadel preveč otročje. Zaradi naslova. Ampak če gledaš v kontekstu, pravzaprav ni primernejše besede. Kako boš drugače na skromen način govoril o svojem odnosu z nekom? Bi rekel ‘najin titanik’? Najina barčica je ta intimen moment, biserček. Tako kot mi je Tomaž zadnjič na promociji razlagal, kako je najprej prebral tekst skladbe ‘Čas je’, ki pravi: “Čas je, da pokličem moje fante muzikante.” Takoj je imel v glavi sliko tub in harmonik, ampak je kasneje spoznal in začutil, da gre tukaj za tako iskren trenutek, da se sploh ne da drugače povedati. Nekaj takšnih cvetk je na plošči, ki smo jih zanalašč pustili. Da se ohrani esenca. Mora biti malo narobe, da je lahko zelo prav.
ROCKER.SI: Rad pojasniš pomen svojega dela?
ANDRAŽ HRIBAR: V principu razlagam, ampak je vedno zraven meta tekst. Vedno je nekaj v ozadju.
ROCKER.SI: Pri naslovnici gre za dokaj tipično izbiro pri solo izvajalcih. Portret od blizu.
ANDRAŽ HRIBAR: Vseh šest naslovnic albumov pripoveduje zgodbo. Prva naslovnica je od strani z mikrofonom – zamišljena, druga plošča je pozerska, saj gre za pop ploščo, kjer se vidi, da so me “zagrabili” … star sem bil 22 let, imeli smo ekipo, stiliste, po zraku je letelo perje (smeh). In pas z biserčki, frizura popolna, … ni da ni. Pri tretjem albumu smo za naslovnico uporabili fotografijo, razdeljeno na tri dele – takrat smo oblikovno izhajali iz Andyja Warhola in se že vidi umetniški odklon. Začel sem raziskovati, tudi v glasbenem smislu. To je ta znamenita Tretja plata, za katero Andrej Karoli pravi, da sem se z novo ploščo Čas je vrnil k njej, na mesto zločina, kot je izjavil zadnjič po radiu, kar se mi je zdelo fino. Pri albumu ‘Narobe ton’ sem imel v rokah kitaro, pri ‘Huanani’ pa sem izginil z naslovnice (smeh). Prostor sem odstopil napisu Huanani in palmi (smeh). Pri tem albumu, ‘Čas je’, pa se pojavi intimen portret, ki ga je naredil moj prijatelj Željko Stevanić, zelo dober umetniški fotograf in fotoreporter. Vidi se, da se poznava, ker je moj pogled na fotografiji sproščen. Nisem v pozi, sem takšen, kot sem. Naslovnica se mi je zdela simbolno povezana z albumom, ker sem tokrat prvič v karieri vse kitare odigral sam. Zame je bil to izredno intimen moment.
ROCKER.SI: Dolge so lahko ure v studiu. Verjetno je zelo pomembno, koga imaš zraven?
ANDRAŽ HRIBAR: Vsekakor. Kar dolgo časa sva bila z Dejanom sama, ko sva snemala. Moraš izbrati pravo ekipo. Včasih se zavleče pozno v noč.
ROCKER.SI: Dvakrat nominiran za popevko tedna, dvakrat ti je za las ušla zmaga. Ampak skladba ‘Jaz se ne dam’ je odlična. Ostane v glavi.
ANDRAŽ HRIBAR: Hvala. Žal, tako je prišlo, ampak se kar veliko predvaja. Mislim, da je kompliment že to, da se pesem uvrsti med predloge.
ROCKER.SI: V videospotu ste uporabili profesionalna plesalca. Plešeš tudi sam?
ANDRAŽ HRIBAR: Zelo rad, ampak nimam stila (smeh). Moja specialiteta je ples ranjene štorklje (smeh). To je družinska interna šala, ampak jaz bi nenehno plesal (smeh). Ko zaslišim, da nekdo igra, težim drugim, kdo gre plesat z mano. Ne vem, zakaj, ampak mati narava mi ni dala tega talenta. Ljudje okoli mene pa lepo plešejo (smeh). Ideja za plesalca je nastala iz brainstorminga z režiserjem Željkom Stevanićem. Izhajala je iz filmskega momenta, ki ga sicer potem niso obdržali v videospotu – ne vem, zakaj, mogoče ni bil dovolj fotogeničen – ampak imel sem vizualno idejo ženske in moške roke, ki se počasi oddaljujeta. Roki drsita in se razdvajata, vmes pa padajo na tla kapljice potu, zato da se vidi, da med plesom trdo delata in trpita. Trpljenje v intimnem boju. Koreografijo je ustvaril Gregor Guštin, ki prav tako izvira iz Kočevja.
ROCKER.SI: Te zanima tehnični vidik glasbe?
ANDRAŽ HRIBAR: To raje pustim profesionalcem, čeprav imam tudi sam doma studio. Občasno snemam doma. Te stvari me zanimajo, ne pa toliko, da bi imel v sebi tisto otroško željo, ki bi hrepenela po tem, da bi postal producent. Mene žene pisanje. Rad igram v živo.
ROCKER.SI: Če ne bi bili takšni časi, bi verjetno že nastopal v živo in predstavljal nov album?
ANDRAŽ HRIBAR: Bi, seveda, imeli bi že promocijske koncerte. Menimo se, da bi vseeno nekaj organizirali, verjetno v Kočevju, ampak težko bo. Finančno po novih ukrepih to ne bi imelo pomena, šlo bo za čisto željo po nastopanju in izvajanju glasbe.
ROCKER.SI: Kako preživljaš največ prostega časa?
ANDRAŽ HRIBAR: Prosti čas trenutno je zame tenis. V tem res uživam. Igram tudi v različnih ligah, res priporočam.
ROCKER.SI: Na družbenem omrežju te najdemo samo pod lastnim profilom.
ANDRAŽ HRIBAR: Načrtno smo naredili tako, da objavljam v intimni sferi. Zadaj ni nobene ekipe, nobenega mehanizma. Kar objavim, delim sam. Začel pa sem razmišljati tudi o Instagramu – več moram narediti na družbenih omrežjih. Opazil pa sem, da je lahko moteče, če se preveč objavlja. Lahko postaneš vsiljiv. Bolje je sporočati pomembnejše stvari. To, kar jem in pijem, lahko vsak dan fotografiram in objavljam, ampak ni to moj stil.
ROCKER.SI: Koliko je v tvoji glasbi prostora za politiko?
ANDRAŽ HRIBAR: Imam svoje mišljenje, ampak sem načrtno apolitičen. Nočem, da mi usmeritev v eno ali drugo stranko megli pogled. Nočem, da mi usmeritev v eno ali drugo stranko megli pogled. Rad imam kritičen pogled na svet. Lahko vse pohvalim ali vse popljuvam, če je treba. Ne maram pa hipokrizije in nasprotovanja nečemu, sam zato ker pride iz “napačne” politične stranke.
ROCKER.SI: Misliš, da bi javna politična opredelitev vplivala na poslušalce in način, kako te dojemajo? Bi izgubil del poslušalcev?
ANDRAŽ HRIBAR: Kaj pa vem. Jaz mislim, da če objavljaš v skladu s svojim mišljenjem in si iskren sam do sebe, ne bi smelo biti težav. Politika bi morala biti v principu forum, kjer se krešejo mnenja. Kot neka podlaga za razmislek. Pri nas pa je vse črno – rdeče. Karkoli rečeš, na katerokoli stran se postaviš, v resnici izpadeš primitivno. Vsaka izjava v smeri, ki avtomatsko izključuje drugo stran, je zame primitivna.
