Če bi se ozrli v domačo glasbeno zgodovino in skušali poiskati najuspešnejšega glasbenika, bi nas čakalo sila težaško delo. Gre namreč za zelo subjektivno stvar, saj imajo vsaka ušesa svojo resnico, pa tudi glasba sama ima veliko spremenljivk. Če bi si za merilo izbrali nekakšen presek vsega skupaj, bi se Aleksander Mežek zagotovo znašel na listi kandidatov, kajti glasbenikovo skorajšnjo 60-letno glasbeno kariero zaznamuje obsežen glasbeni opus, ki ni omejen zgolj na materinščino.
Prijaznega in izredno dostopnega Aleksandra sem nekaj dni pred njegovim 74. rojstnim dnem obiskal na njegovem domu na Gorenjskem. Po uvodnem stisku rok in pripravi čaja sva se odpravila v njegov kabinet, kjer sva v slabi uri pokomentirala preteklost in sedanjost, hkrati pa se zazrla tudi v prihodnost.
Pogovor se je začel z uvodnim “Kaj počneš te dni?”: “Ravno sem zaključil sestanek s skupino Mrfy, ki se mi bo naslednje leto pridružila na nastopu v Vrbi. Sestavili smo program, zdaj pa nas čakajo priprave.”
Čeprav je od Mežkovega zadnjega studijskega albuma Fairplay (2012) minilo že desetletje, glasbenik ne hiti s pripravo njegovega naslednika. Zdi se, da je v Vrbi našel nekakšno letno rezidenco, kjer v slogu svojih zahodnih kolegov, nastopa z različnimi gosti: “Za seboj imam več kot 30 albumov, tako da nimam posebne potrebe, vendar to ne pomeni, da ne ustvarjam. Le ne osredotočam se na pisanje hitov (smeh). Ko imam kakšen vzgib, se usedem in ga razvijam. Gre za zadeve, ki niso pripravljene za na album. Lahko bi rekla, da nabiram ideje, in teh imam polne zvezke. Poleg tega se zelo redko vračam nazaj, ker me vlečejo nove misli. Če se že, me mora nekaj posebno pritegniti.
Lahko bi rekel, da me zdaj zanimajo druge stvari. V Slovenijo sem se namreč vrnil šele pred desetimi leti, saj sem pred tem živel v Veliki Britaniji. Sedaj lovim čas, ki sem ga zaradi odsotnosti zamudil. Sploh s projektom v Vrbi, kjer nastopam pred Prešernovo domačijo. Gre za zelo pomembno prizorišče, zato sem zelo počaščen. Začetne solo nastope smo kmalu obogatili z raznimi domačimi gosti, kajti nisem se želel ponavljati. Poleg tega rad nastopam z izvajalci, ki me česa naučijo.”
Eni od sodelujočih so bili tudi rockerji San Di Ego: “Do sodelovanja je prišlo, ker so me pač poklicali. Vprašali so me, ali lahko priredijo ‘Julijo,’ kar sem jim z veseljem dovolil. Kasneje sem jih obiskal tudi v studiu na Dolenjskem in med nami se je razvilo lepo prijateljstvo. Z njimi sodelujem še na drugih področjih, tako da smo pogosto v stikih. Nad njihovo verzijo sem navdušen, saj zveni čisto drugače. Lahko bi rekla, da so z njo pesem vzeli za svojo (smeh).”
Sodelovanje je med drugim omogočilo, da so ‘Julijo’ spoznali tudi mlajši poslušalci: “Absolutno. San Di Ego imajo svoje občinstvo, ki je meni težko dostopno. Tudi sam lahko pojem rock, vendar ne na takšen način. So veliki profesionalci, ki so ustvarili kar nekaj dobrih priredb.”
Ker bo Aleksandrova kariera kmalu praznovala svoj šestdeseti rojstni dan, sva se v nadaljevanju pogovora odpravila v preteklost. Čisto na začetek: “Moja glasbena pot se je začela leta 1965, ko sem se prijavil na radijsko oddajo ‘Pokaži, kaj znaš.’ Kmalu za tem sem odšel v London. Takrat sem bil star 17 let in vse, kar me je zanimalo, so bili nastopi. Kje vse se lahko pojavim. Tako kot današnji najstniki sem si želel, da bi me nekdo odkril.”
Navkljub vsemu napredku se zdi, da je danes težje uspeti: “Glede na število možnosti in posledično poplavo izdelkov menim, da je danes težje uspeti. Kar pa ne pomeni, da so bili moji začetki lahki. Takrat si veliko težje dobil posnetke, saj se doma nismo mogli snemati. Zgolj na radiu ali morda televiziji, kamor si kot mlad fant težko prišel. Že samo poslušanje je bilo težavno. Radio Luksemburg je bil edini, ki je pri nas predvajal “zahodno glasbo.” Sem sam imel glede tega kar veliko srečo. Imeli smo prijatelje iz ZDA, ki so živeli v Salzburgu, in so nas pogosto obiskovali. Z njihovo pomočjo sem dobil plošče Boba Dylana, Elle Fitzgerald in podobnih. Takšne plošče so bile pri nas zelo redke. Nekoč sem v Ljubljani v Kozolcu želel naročiti album ‘Cliff Richard – Listen To Cliff!’ (1961). Ob naročilu so mi rekli, naj plačam, prišlo pa bo, kar pač bo (smeh).
Zelo me sta zaznamovala tudi Elvis [Presley, op. p.] in njegova ‘In the Ghetto.’ Ko sem jo slišal, sem moral uho pristaviti čisto k radiu, saj oče ni maral takšne glasbe. Ob prihodu v Veliko Britanijo sem spoznal še celo kopico drugih izvajalcev, ki so me dokončno prepričali. Imena kot so Joni Mitchell, Ralf McTell, Crosby, Stills & Nash in Neil Young. Enako kot oni sem se želel odzvati na stvari okoli sebe. Od pesmi, kot sta ‘Big Yellow Taxi’ in ‘Streets of London,’ se lahko še danes veliko naučimo. Poleg različnih kantavtorjev sem se družil tudi s težkimi rockerji, kot so bili na primer Hawkwind.”
Mežkov uspeh v Veliki Britaniji je nastal ob pomoči sira Cliffa Richarda, zato me je zanimalo, ali sta z glasbenikom še v stikih: “Seveda. Nazadnje sva se slišala pred kakšnim mesecem. Drugače pa moja kariera ne bi bila ista tudi brez Paula Buckmasterja in Steva Turneja. Prvi je med drugim aranžiral več plošč Eltona Johna in Bowiejevo ‘Space Oddity’ ter prejel več grammyjev. Skupaj sva sodelovala tudi pri nastanku ‘Podarjeno srcu,’ (1989), ki sem ga posnel z londonskim simfoničnim orkestrom. Paul je ustvaril aranžmaje zanj. Takrat sva skupaj preživela kar nekaj maratonskih seans (smeh). Kot glasbeniku mi je dal prava navodila. Da so moje “napake,” tiste, ki me delajo edinstvenega. Kot glasbenik sem opravil le osnovno šolo klavirja, ki pa mi pri rock ‘n’ rollu ni preveč koristila. Ostalega sem se naučil sam, kar pomeni, da igram po občutku. Da lahko vmes spontano zamenjam takt, kar je lahko za aranžerja zelo kočljivo. Ta mora vedeti, da bom vedno tako igral, saj se lahko drugače vse podre. Zato sva tudi delala toliko časa. Če so mi v Ljubljani “vse zravnali,” je on vztrajal pri mojih odklonih.
Steve mi je pomagal pri pisanju pesmi. Ko sem prišel v Veliko Britanijo, nisem imel angleških besedil. Ponudil se je, da bi mi pomagal. Jaz sem mu jih razlagal, on pa mi je nato podajal angleške predloge, da je bila stvar spevna, in podobno. Tako ti ne bi pomagal vsak. To je tudi eden od razlogov, da sem ostal na otoku. Razumevanje angleščine, ki sem ga spravil na nivo materinščine.”
Zanimalo me je tudi, če mu je recimo temu vzporedno življenje doma predstavljalo kakšne posebne težave in kakšno vlogo je pri tem odigral uspeh pesmi ‘Siva pot’: “Imel sem veliko srečo, da sem po prihodu v London začel delati pri eni od gramofonskih družb, kjer sem zavijal plošče. Vedeli so, da tudi pojem in pišem, zato smo naredili nekaj delovnih posnetkov. Potem pa se je v Earl Square Areni zgodil velik koncert, kjer so nastopili Johnny Cash, Cliff Richard, različni zbori in še številni drugi. Na nastop so povabili tudi mene, kar mi je služilo kot odlična referenca za naprej. Omogočila mi je, da sem podpisal pogodbo z Island Music, ki je pokrivala tudi Cata Stevensa, Steva Winwooda, Boba Marleya in druge. Danes v Veliki Britaniji skoraj ne moreš priti do gramofonske družbe, saj potrebuješ nekoga, da te predstavi.”
Doma mi je pomagal uspeh pesmi ‘Siva pot,’ ki je praktično čez noč postala hit. Nisem mogel verjeti, da je bilo to mogoče. Mojih angleških uspešnic, ki so bile na številnih evropskih lestvicah, pri nas niso vrteli. Po izidu prve studijske plošče, ki je izšla v ZDA in Veliki Britaniji, sem jo prinesel tudi domov. Dali so me na tujo lestvico, pa še to za zelo kratek čas. Nikoli nisem zares izvedel, zakaj je prišlo do tega.”
Aleksandrovo bivanje v Veliki Britaniji je pomenilo tudi pogoste obiske drugih glasbenikov iz Jugoslavije. Med drugim tudi Divljih Jagod, ki so jih takrat promovirali kot nekakšno “zver izza železne zavese”: “Takratna londonska scena je bila enkratna. Tisti čas so vsi hodili v London, zato so se pogosto ustavili tudi pri meni. Ko nisem pričakoval nikogar in je na vratih pozvonilo, sem takoj vedel, kdo je (smeh). Bijelo Dugme, Zdravko Čolić in podobni so mi nosili kasete in prosili za priporočila. Enako velja za Divlje Jagode, saj so fantje takrat prebivali v Londonu. Bend je deloval zelo perspektivno, kajti zveneli so zelo aktualno. Bili so mi všeč. Pomagal sem jim predvsem pri prevajanju besedil in izgovorjavi. Na svoji strani so imeli tudi eno od metalskih reviji. Če ne bi imeli notranjih težav in bi dobili pravi komad, bi lahko prišli še daleč. Vse to je bilo povezano s tem, da so bili bend izza železne zavese. Takrat na otoku ni bilo veliko Jugoslovanov, ki bi komunicirali na takšen način. Bi bili vsaj približno enakovredni v angleščini. Podobno se je zgodilo tudi meni, saj so me pogosto vabili na univerze, kjer sem se pogovarjal s študenti in profesorji. Spraševali so me o politiki, o tem, kako živimo in podobno.”
V več kot pol stoletja dolgi karieri bi človek zagotovo spremenil kakšno stvar, kar pa ne velja za Aleksandra: “Ničesar ne bi spremenil. Imel sem možnost, ki so jo imeli le redki. Da sem spoznal in bil sprejet med toliko različnih ljudi. Spoznal sem obe plati slave, zaradi česar si nisem nikoli želel biti zvezdnik. Želel sem ustvarjati glasbo in se družiti z dobrimi, najraje boljšimi, glasbeniki. Nikoli nisem želel postati perfekcionist. Kitare sem se naučil toliko, da lahko pariram ostalim. Da lahko spremljam dogajanje okoli sebe in se nanj pravočasno odzivam. Z dobrimi glasbeniki mi ni nikoli dolgčas (smeh)”.
Dokler bodo izzivi, glasbene upokojitve ne gre pričakovati: “Zdi se mi, da je to, kar delam zdaj, ena velika nagrada za vse pretekle vložke. Da lahko nastopam s komurkoli želim. Tega ne bi nikoli spremenil. Vsak namreč prispeva nekaj edinstvenega, zaradi česar so takšna srečanja preveč zanimiva. Za primer lahko vzameva pesem ‘Lipa,’ ki sem jo napisal okoli leta 1975. Gre za pesem, ki je nisem nikoli igral v živo. Pred nekaj časa sem jo potegnil z mape in jo posnel z Gregorjem Strasbergarjem. Gregor ji je prispeval mladostniško energijo, kakršno sem imel sam v času njenega nastanka. Dokler bodo ljudje želeli sodelovati z mano in bom zdrav, bom aktiven.”
Sklepni del intervjuja je najavilo vprašanje, kaj glasbenik še počne te dni: “Naša hiša je bila včasih gostilna z veliko obdelovalnimi površinami, zato sem že od nekdaj povezan z zemljo. Čeprav smo tekom let izgubili del posesti, še vedno obdelujem manjši vrt. Bolj ali manj pridelam vse, kar pojem. Tako sem si tudi želel preživeti stara leta. Drugače sem se upokojil že dolgo nazaj, a ne morem nehati delati. Poleg tega so tukaj tudi trije vnuki, tako da sem zelo zaseden (smeh).”
Pogovor je končala Mežkova zaključna misel: “Ne vem, koliko vaši bralci poznajo mojo glasbo, vendar jih vseeno vabim, da obiščejo kakšen koncert. Prihajajoči projekt z Mrfy bo zelo zanimiv. Gregor [Strasbergar] je zelo dober avtor, saj zna iti v številne podnivoje. Za današnje čase zna razmišljati pravilno. Skupaj s tovariši uporablja sočasno številne sloge, ki sem jih izvajal v različnih obdobjih kariere. Od disca, rocka, elektronske glasbe in še česa. Vabljeni!”
