Obiskovalci koncerta Alanis Morissette v furlanski Vili Manin so dobili natanko tisto, po kar so prišli – in še nekaj več. Zasedeno prizorišče s skoraj 10 tisoč obiskovalci, med katerimi je bilo tudi približno 1800 Slovencev, je pričalo o tem, da kultna izvajalka ostaja simbol generacije, ki še vedno hrepeni po iskrenem čustvenem izrazu.
Vila Manin je eno najlepših prizorišč v tem delu Evrope – obdana s spokojno italijansko ravnico, z izjemno akustiko in spokojnim ambientom, ki je kot nalašč za koncertne večere pod zvezdami. Zato je prava prava izbira za koncert svetovno znane pevke, ki pred letošnjo turnejo v Evropi ni nastopala že precej lep čas.
Glasbeni večer se je začel s pesmijo Hand in My Pocket, s katero je Alanis elegantno odprla vrata v svojo glasbeno dušo. Nato je sledila Right Through You, v kateri je v hipu obudila svojo neposrednost iz devetdesetih. Hitro smo se znašli v bolj sodobnem tonu z Reasons I Drink, nato pa se je večer prevesil v format čustvenega kolaža – s krajšimi izvedbami pesmi A Man, Can’t Not, Sorry to Myself, Everything, Would Not Come, I Remain, ki so bile vpete v prehode in segmente, kot da listamo po starem dnevniku.
V polni izvedbi so zazvenele tudi klasike Hands Clean, Lens, Head Over Feet, ter slišna osrednja točka večera – You Learn – pri kateri je publika dobesedno zadihala v en glas. Precej pozornosti je požela tudi Smiling, kjer se je Alanis prepustila gibu telesa in glasu, kot bi skozi gib govorila več kot z besedami. V akustičnem delu večera – tihem in skoraj svetem trenutku – so sledile Rest, Mary Jane in Perfect, ki so prizorišče pretvorile v intimno dvorano notranjih refleksij.
Vrhunec večera je bila zagotovo pesem Ironic, kjer je Alanis na oder povabila enega izmed obiskovalcev – trenutek, ki ni ravno prepričal, a je obiskovalec kmalu odšel z odra in prepustil petje zvezdi večera (kar se za tako znano skladbo več kot spodobi). Sledile so še Are You Still Mad, All I Really Want, delček skladbe Sympathetic Character in seveda eksplozivna You Oughta Know, ki še danes reže enako ostro kot pred 30 leti.
Za dodatek je prihranila dve klasiki – Uninvited, ki je zazvenela kot duhovni dvig, in zaključna Thank U, v kateri so se srečale osebna hvaležnost, kolektivna katarza in neizgovorjeno slovo.
Čeprav organizacijski manko ni šel mimo neopazno (predvsem ponudba pijače), je bil to izredno prijeten večer. Alanis Morissette je s svojo prezenco, glasom in odmerjeno mero distance dokazala, da ni le del zgodovine – temveč njena avtorica, ki jo še vedno piše. Vila Manin pa – kljub vrstam za pivo – ostaja prostor, kamor se bomo z veseljem vračali.