Izvorni Vesoljec in soustanovitelj zasedbe Kiss, Ace Frehley se je po štiriletnem studijskem predahu (zbirka priredb, naslovljena Origins Vol. 1 ne šteje) vrnil z novim albumom, s še enim samo-refleksivnim naslovom. Legitimno nadaljevanje sage o vesoljskem napadalcu ali brezidejno spanje na starih lovorikah, primerljivo z zloveščim sloganom, ko ime postane znamka?
Vsekakor zadnje, ali vsaj nekakšna pohabljena mešanica obojega. Če se lahko plošča na eni strani brezsramno baha z dovršenimi kitarskimi prijemi, so besedila tista, ob katerih se človek vpraša: Zakaj? Ali je res tako težko nekatere stvari prepustiti drugim, pa čeprav to pomeni manj denarja? Mar ne, Slash?
Plošči ne pomaga niti dejstvo, da se je Aceu pridružil tudi njegov nekdanji soborec Gene Simmons, ki je na albumu kreditiran kot soavtor dveh skladb, pri katerih je za eno prispeval tudi bas. Je pa res, da je vse skupaj slišati nekoliko boljše, saj je Ace k sodelovanju povabil tudi bobnarja iz svojih “divjih” časov. Enega in edinega, Antona Figa. Da ne pozabim, vrnil se je tudi Matt Starr.
Čeprav vesoljski bojevnik še vedno zavidljivo dobro vihti svoje glavno orožje, je to tudi vse, kar boste našli na plošči. Žal, klavrno nadaljevanje zgodbe z (morda) preveč dobrim začetkom.
