V osemdesetih letih so bili glasbeni festivali pomembna stičišča jugoslovanske rock in metalske scene. Zaječarska gitarijada, ljubljanski Novi Rock, zagrebški Heavy Metal Open Air in sarajevski YU Heavy Metal Fest so povezovali skupine iz različnih delov Jugoslavije ter mladim zasedbam omogočali, da so se predstavile širšemu občinstvu. Prav na tradicijo takšnih festivalov se je navezal tudi nedavni YOU Metal Festival (reportaža), ki ga je organiziral Nino Alić.
Med skupinami, ki so zaznamovale takratno metalsko dogajanje, je bila tudi Legija, zagrebška zasedba, ustanovljena leta 1984. Že leto pozneje je v Stuttgartu posnela demo, po vrnitvi v Zagreb pa se je povezala z Oliverjem Mandićem in podpisala pogodbo z RTB. Leta 1986 je izšel njen istoimenski prvenec, ki je danes iskan med zbiratelji, pozneje pa so sledili še albumi Do pakla i natrag, Postoji samo jedan in Apokalipsa… sutra.
Poleg nastopov domačih Sarcasm in bosansko-srbskih Bombarder je YOU Metal Festival ponudil tudi nastop Enia Vučete, ki se je s skupino Nož u leđa po dolgih letih vrnil k skladbam Legije. Z Vučeto smo se po nastopu pogovarjali o spominih na Legijo in odzivu občinstva, pa tudi o možnosti, da bi Legijine pesmi še kdaj zazvenele v živo, ter o njegovem današnjem glasbenem ustvarjanju.
Po več kot 20 letih znova s skladbami Legije
Enio skladb Legije na odru ni prepeval že zelo dolgo časa, zato ga je pred nastopom najbolj skrbelo, ali se bo še spomnil besedil. A ko je stopil na oder, so pomisleki hitro izginili. Zadovoljen je bil tako s skupino Nož u leđa kot z odzivom občinstva: “Moram priznati, da pesmi Legije nisem pel že precej let. Največja muka je bila, ali se bom spomnil besedil. Fantje so bili super, naučili so se pesmi, dobro smo se zabavali na odru, ljudje so bili odlični. Vse skupaj – odlično!”
Prav koncertni oder je zanj še vedno bistvo glasbenega ustvarjanja: “Po mojem mnenju so vrhunec prav koncerti. Vse je lepo, snemanje plošč, studio … Ampak nastopi v živo so nastopi v živo. Še vedno jih imam najraje od vsega.”
Štirideset let pozneje občinstvo še vedno pozna pesmi
Nastop je imel poseben pomen tudi zaradi odziva obiskovalcev. Legija je svojo prvo ploščo izdala leta 1986, Enia pa je presenetilo in ganilo, da štiri desetletja pozneje ljudje še vedno poznajo njihove skladbe, sploh ob dejstvu, da je javna prisotnost benda je skoraj nična: “Leta 1986 smo izdali svoj prvenec. Takrat ni bilo CD-jev, le plošče in kasete. Res je lepo videti, da ljudje po 40 letih še vedno poznajo te pesmi. To te res gane. Ko po 40 letih vidiš, da se ljudje ob tvoji glasbi zabavajo tako kot nekoč, je občutek res fenomenalen. Tega ti ne morem opisati!”
Tudi sam nastop je bil zanj nekoliko drugačen od tistih iz preteklosti. V Legiji je namreč opravljal dvojno vlogo – pel in igral kitaro. Tokrat je nastopil brez kitare in v šali priznal, da je bilo nenavadno stati na odru in ne vedeti, kaj bi počel z rokami.
Vrnitev Legije malo verjetna, njene skladbe ostajajo
Nastop je odprl tudi vprašanje, ali gre zgolj za enkraten večer ali bi nastop lahko pomenil začetek vrnitve Legije. Vučeta je glede ponovne vzpostavitve skupine zadržan. Legije že dolgo ni več, nekaj prvotnih članov pa je medtem tudi umrlo. Pred kratkim je prav tako prejel novico o smrti nekdanjega bobnarja.
Zato ne pričakuje, da bi Legija ponovno delovala kot skupina, vendar njene skladbe s tem niso izginile. S svojo sedanjo skupino Sage jih ob daljših samostojnih koncertih občasno še vedno zaigrajo: “Dvomim, da bo Legija kot Legija še kaj delala, vendar bo Nino Alić verjetno organiziral še kakšno priložnost, da se spomnimo tudi drugih pesmi. Ne samo teh, ki sem jih pel danes.”
Album iz leta 1986 bi danes posnel na novo
Pogovor se je nato podrobneje dotaknil bendovega istoimenskega prvenca, ki ostaja zanimiv med zbiratelji. Konkretnih načrtov za novo vinilno izdajo Enio nima, vendar ima jasno predstavo, kako bi se takšnega projekta lotil, če bi do njega prišlo. Stare posnetke bi najraje posnel še enkrat in jih prilagodil današnjemu zvoku: “Če bi ga izdajal, bi verjetno ponovno posnel iste pesmi, morda v nekoliko modernejših aranžmajih. Leto 1986 je imelo svoj zvok, leto 2026 pa ima svojega. Če bi že kaj naredil, bi celoten album posnel še enkrat, da bi ustrezal današnjim zahtevam heavy metala.”
Od Legije do skupine Sage
Glasbenikova sedanjost je povezana predvsem s skupino Sage. Tudi ta ostaja v metalu, vendar na drugačen način, z več progresivnimi in simfoničnimi elementi ter klaviaturami.
Morebitno ustvarjanje pod imenom Legija pa je zanj precej bolj zapleteno. Kot pojasnjuje, bi mu bilo težko preprosto “zgolj zbrati” nove glasbenike in nadaljevati: “Če bi z Legijo še kaj delal, bi to verjetno delal sam. Originalnih članov ni več med nami. Čudno bi mi bilo zbirati ljudi, ki ne razumejo začetne filozofije benda. Mogoče bo nastal kakšen nov projekt … Bomo videli, kaj bo prinesel čas.”
Edina svetla točka v temi
Ob koncu pogovora se je Vučeta od spominov na Legijo in načrtov za prihodnost obrnil še k širšemu pomenu glasbe. Prav v njej vidi nekaj, kar lahko človeku poleg družine prinaša veselje: “V tem temnem svetu, je edino veselje, ki lahko poleg družine še ima človek, glasba. Poslušajte glasbo, plešite, zabavajte se. Vse je tako črno, da je glasba postala edina svetla točka. Zberimo se okoli te točke in odženimo črne oblake!”
Njegova sklepna misel je bila namenjena predvsem miru in zavedanju, kako dragocen je čas, ki ga imamo: “V mladosti se ti zdi, da imaš še veliko časa. V mojih letih pa ugotoviš, kako kratko je pravzaprav življenje in kako lepo je biti na tem planetu.”
Sporočilo večera je zato sklenil preprosto in v duhu dogodka, na katerem se je po dolgem času znova srečal s skladbami svoje nekdanje skupine: “Veliko lepše je priti na koncert kot držati puško. To bi bilo moje sporočilo!”