Rose Tattoo je bila legendarna avstralska rock’n’roll skupina, ustanovljena leta 1976 v Sydneyju. Svoj prepoznavni zvok je gradila na surovem hard rocku z močnimi vplivi bluesa, ki so ga zaznamovali energični kitarski riffi, značilna slide kitara in neposredna, udarna besedila. Med njihove najbolj znane skladbe sodijo “Bad Boy for Love”, “Rock ’n’ Roll Outlaw”, “Nice Boys”, “We Can’t Be Beaten” in “Scarred for Life”. Poseben pečat prvemu obdobju skupine sta dodala producenta Harry Vanda in George Young, znana tudi po sodelovanju z AC/DC.
Rose Tattoo so letos praznovali 50-letnico obstoja, ki so jo želeli zaznamovati s poslovilno svetovno turnejo Rock’n’Roll Outlaws – One Last Ride. Med evropskim delom turneje so se načrti nepričakovano prekinili, saj je pevec Anderson doživel srčni zastoj in bil hospitaliziran, preostali koncerti pa so bili odpovedani.
Le malo pred njegovo smrtjo 21. septembra smo imeli priložnost govoriti z Angryjem Andersonom – glasom in obrazom, ki je pol stoletja poosebljal zgodbo Rose Tattoo. Pogovor je bil sprva zamišljen kot pogled na poslovilno turnejo in praznovanje 50-letnice skupine, objavljen pa naj bi bil v angleški video in slovenski pisni različici. A življenje je žal ubralo drugačno pot. Slovenska različica zato prihaja nekoliko pozneje in v spremenjeni obliki.
Zadnjič pred evropskim občinstvom
Virtualnemu stisku roke je sledila opazka, da glasbene turneje vselej spremlja tudi precej manj glamurozna plat, ki občinstvu običajno ostane skrita; dolge poti in nenehne selitve iz kraja v kraj. Anderson se je takrat oglasil po naporni poti z Norveške v Nemčijo: “Za nami je 21-urna avtobusna vožnja, saj smo prispeli z Norveške v Nemčijo. Ko smo prispeli, sem odšel naravnost v posteljo … in se pošteno naspal.”
Takšne poti so bile skoraj pet desetletij sestavni del njegovega življenja z Rose Tattoo. Sam jih je sprejemal precej preprosto: “Vedno so bile del tega.”
Pogovor je nastal med že omenjeno One Last Ride turnejo, s katero so Rose Tattoo obeleževali 50 let delovanja in se nameravali posloviti od koncertnih odrov. Anderson je bil zadovoljen z odzivom občinstva, ki je skupino spremljalo skozi desetletja: “Imamo zelo zveste oboževalce. Veliko koncertov je razprodanih, ljudje prihajajo, sploh ker je to njihova zadnja priložnost.”
Čeprav poletje po njegovih besedah ni bilo najboljši čas za klubske koncerte v Evropi, se to na obisku turneje ni posebej poznalo: “Kolikor razumem, to ni najboljši čas za klubske nastope, vendar so naši nastopi zelo lepo obiskani. Veliko prizorišč je razprodanih, tudi tam, kjer vstopnice niso pošle vnaprej, se prizorišča napolnijo tik pred nastopom. Thomas Jensen, glavni organizator festivala Wacken Open Air, kjer smo nastopili konec julija, nam je rekel, da imamo srečo.”
Za Andersona pa dober odziv ni bil zgolj stvar sreče. Rose Tattoo so Evropo praviloma obiskovali le enkrat letno, zato evropsko občinstvo nikoli ni imelo prav veliko priložnosti, da jih vidi v živo. Poslovilna turneja naj bi bila še zadnja med njimi: “Evropo smo navadno obiskali le enkrat letno, zaradi česar oboževalci niso imeli veliko priložnosti za obisk, ker pa gre za poslovilno turnejo, so te še toliko dragocenejše.”
Posebna vez z Evropo
Ko je beseda nanesla na zadnje koncerte Rose Tattoo, je Anderson priznal, da jih je doživljal precej čustveno. Kot edini še živeči originalni član je namreč čutil, da na odru ne predstavlja le sebe: “Sem edini originalni član, zato čutim, da govorim tudi v imenu tistih, ki jih ni več. Zelo čustveno je. Tako za nas kot oboževalce. Ne le nostalgija, temveč tudi zavedanje, da se neko poglavje dokončno zapira. Stalno gibanje, stik z ljudmi, z odri in mesti. Dolga leta smo imeli privilegij in priložnost nastopati po Evropi.”
Še posebej je poudaril prav besedo “privilegij”, saj so Rose Tattoo staro celino prepotovali neštetokrat in si z evropskim občinstvom ustvarili vez, ki avstralskim skupinam nikakor ni bila samoumevna: “Staro celino smo prepotovali velikokrat,” je dejal in dodal, da je “le peščici avstralskih bendov uspelo vzpostaviti tak odnos z Evropo.” Kot primera skupin, ki jim je uspelo narediti še večji mednarodni preboj, je izpostavil AC/DC in Airbourne.
Takrat se je zdelo, da se z One Last Ride zaključuje predvsem evropsko poglavje zgodbe Rose Tattoo, medtem ko slovo še ni bilo povsem pri koncu. Anderson je namreč govoril tudi o načrtovanih jesenskih koncertih v Avstraliji in vrnitvi v ZDA: “Poleg jesenskih nastopov v Avstraliji nas čakajo tudi nastopi v Ameriki, ki jih letos nismo mogli vključiti.”
Studijska prihodnost
Čeprav naj bi se z zaključkom turneje končala koncertna pot Rose Tattoo, Anderson takrat še zdaleč ni govoril o koncu skupine. Nasprotno, v načrtu je bil nov studijski album, s katerim so želeli povezati svojo preteklost s tem, kar so Rose Tattoo postali po petih desetletjih: “Delamo na novem materialu, ki bo združil naš tradicionalni zvok in današnjo energijo. Pokazal bo oboževalcem, kakšni smo dandanes. Material ima kar nekaj zanimivih trenutkov. Z malo sreče bi lahko izšel konec leta ali na začetku naslednjega.”
V teh besedah se je skrivala tudi širša filozofija benda: “Rock’n’roll ne zastara. Resnično verjamem, da nas lahko reši. Meni je rešil življenje, ko sem bil mlad.”
V času najinega pogovora je bila ena zadnjih novih skladb zasedbe “The Hard Road”, vendar je Anderson poudaril, da ne gre za prvi singel z napovedanega albuma. “Gre za pesem Stevieja Wrighta, ki smo jo začeli igrati med vajami. Podobno kot “Black Eyed Bruiser”, ki smo jo že vključili v svoj repertoar. Ko smo jo posneli, je izpadla zelo dobro, zato nam je menedžer rekel, naj jo izdamo kot promocijski singel.” Skladba je spremljala obsežnejšo serijo avstralskih koncertov in bila po njegovih besedah dobro sprejeta tudi zunaj domovine. Zato ni izključeval možnosti, da bi se znašla na novem albumu, čeprav je skupina že imela precej novega materiala.
Pogled v prihodnost pa ni zajemal le novih skladb. Ob pogovoru o boxsetu The Albums 1981–84 se je Anderson spomnil tudi materiala, ki je skozi leta ostal v arhivih. “Obstaja še nekaj pesmi, ki jih nismo uporabili pri ponovni izdaji Outlaws (2020),” je pojasnil, vendar za to obstaja precej preprost razlog: “Niso se nam zdele dovolj močne, nekatere so se v preteklosti že pojavile na B-straneh singlov.”
Prav obdobje po poslovilni turneji naj bi ponudilo priložnost, da se k nekaterim od teh idej nekoč vrnejo. “Morda jih bomo obudili po izidu novega albuma, ko ne bomo več nastopali. Mogoče bomo po zaključku turneje kot prijatelji nadaljevali s pisanjem in snemanjem, saj slovo z odrov nujno ne pomeni tudi konca glasbe.” Brez koncertnih obveznosti si je predstavljal precej svobodnejše ustvarjanje in možnost, da stare zamisli pogledajo z drugačnimi očmi: “Zanimivo bi bilo izbrati nekaj arhivskih skladb in jih dokončati. Z vsemi življenjskimi izkušnjami in časovno distanco.”
“Chinese Dunkirk”, Bon Scott in AC/DC
Pogovor je nato zavil še dlje v preteklost, k albumu Assault & Battery, ki letos praznuje 45 let. Pri skladbi “Chinese Dunkirk” me je posebej zanimal verz “They say life’s for livin’ so live it, find a highway to hell and lead on” in vprašanje, ali se v njem skriva poklon Bonu Scottu, leta 1980 preminulemu pevcu AC/DC, ki je imel pomembno vlogo tudi pri tem, da so Rose Tattoo prišli do pogodbe z založbo Albert Productions.
Anderson je ob vprašanju presenečeno priznal, da sem bil prvi, ki je v verzu opazil povezavo s Scottom. Ta je bila očitno precej osebna: “Bila sva prijatelja, ki sva hotela užiti življenje v polnem pomenu besede … rock’n’roll je bil najino življenje. V tem smislu verz ni le poklon Bonu Scottu, temveč opomin, da je življenje, ne glede na okoliščine, vedno nekaj, kar je treba živeti!”
Tudi njegov pogled na takšno življenjsko filozofijo se je skozi desetletja nekoliko spremenil. “Ko postajaš starejši, še vedno poskušaš izkoristiti vsak trenutek, a na drugačen način. Ne gre več za to, koliko doživiš, temveč da se zaveš, da trenutki minevajo. To je filozofija, po kateri je živel Bon, in po kateri živim tudi sam.”
Z Bonom sta se poznala že iz časov pred Rose Tattoo. Anderson je takrat prepeval pri Buster Brown, ki so tako kot AC/DC delovali v Melbournu, skupini pa sta skupaj nastopali in se družili. “Z Bonom sva se poznala zelo dolgo, iz samih začetkov naših karier. V tistih časih sem bil član skupine Buster Brown, ki je tako kot AC/DC delovala v Melbournu. Skupaj smo igrali in se družili, tako sva tudi postala prijatelja.” Njuni zgodbi sta se prepletali tudi prek drugih glasbenikov. Pri Buster Brown sta namreč igrala poznejši bobnar AC/DC Phil Rudd in Gordon “Geordie” Leach, ki se je nato pridružil Rose Tattoo.
Scottova smrt ga je spremljala tudi desetletja pozneje, vendar Anderson na izgubo ni gledal skozi nenehno žalovanje: “Pogosto se spomnim na Bona, posebej ob obletnicah ali ko beseda nanese nanj, vendar se ne smeš zaciklati v žalovanju. Življenje se preprosto zgodi, moraš ga živeti naprej.”
Prav zato tudi Bona ni želel predstavljati kot tragične figure ali romantizirati njegovega kratkega življenja. “Ljudje radi govorijo, da je živel tri življenja v enem, ampak to so romantične fraze, ki ne povedo resnice. Resnica je, da nikoli ne vemo, kdaj pride naš čas. Seveda mi je žal, da ni nadaljeval, še posebej, ker so bili AC/DC tako blizu temu, kar so danes. Ampak tudi to je del zgodbe. Del življenja, ki teče dalje.”
Glasba mineva, sporočilo ostaja
Glasbo AC/DC in Rose Tattoo je poleg neposrednega rock’n’rolla povezoval tudi podoben odnos do besedil. Ta so bila preprosta, a trdno zasidrana v času, v katerem so nastajala: “Besedila so bila vedno zapis nekega časa. Z Bonom sva se strinjala, da morajo besedila beležiti čas, v katerem živiš. Nekatere pesmi, ki smo jih napisali za prve albume, danes povedo še več kot takrat, ko so nastale.”
Kot primer je Anderson izpostavil “All the Lessons” in verz “All the lessons we gotta learn, all the bridges we’ve gotta burn”. Po skoraj petih desetletjih je v njem prepoznaval še več pomena kot ob nastanku.
Prav od tod je pogovor počasi prešel k minevanju, zapuščini in mestu Rose Tattoo v svetu, ki se je od njihovih začetkov močno spremenil. Anderson se s tem ni pretirano obremenjeval. Rose Tattoo je še vedno videl predvsem kot “pravo rock’n’roll skupino v klasičnem pomenu besede”, ki je skozi desetletja ostala zvesta sama sebi.
Tudi do sodobne glasbe je bil temu primerno neposreden: “Ne razumem večine današnje glasbe, ampak to ni več moj svet, pripada mlajšim.” Namesto kritiziranja novih generacij je zato ponudil precej preprostejšo misel: “Ne glede na vse ostanite zvesti sami sebi. Ohranite vero!”