Ameriški metalci Helstar so se jeseni po devetih letih studijskega premora vrnili z odličnim albumom The Devil’s Masquerade in se z njim podali tudi na evropsko turnejo. Ta za pevca Jamesa Rivero ni bila le glasbeno naporna, temveč tudi osebno zahtevna, saj so jo zaznamovale resne zdravstvene težave. Prav v tem obdobju pa se je še dodatno okrepila njegova povezanost s Slovenijo.
V pogovoru sva se z Rivero dotaknila njegove bolezni, spominov na nedavno turnejo, aktualne plošče The Devil’s Masquerade, ozadja kultnega albuma Nosferatu (1989), njegove dolgoletne obsedenosti z vampirsko ikonografijo ter izjemne navezanosti na Slovenijo, kjer je skozi leta našel svojo drugo družino. V dobri uri sva tako razvila zanimiv pogovor o glasbi, zdravju, identiteti, preteklosti in prihodnosti, v kateri James Rivera vse jasneje vidi Evropo kot svoj pravi dom.
Evropsko turnejo so zaznamovale zdravstvene težave
V pogovoru sva se s sogovorcem najprej dotaknila njegovih nedavnih zdravstvenih težav, ki so močno zaznamovale zadnjo evropsko turnejo. Spomnila sva se tudi Medvod (koncertopis), kjer bi se morala prvotno srečati in poklepetati: “Težave so se začele že v Atenah, a sem sprva mislil, da gre le za nekakšno alergijo ali lažjo virozo. Stvari so se nato poslabšale. Po prihodu v Slovenijo mi je pomoč uredil Matej [Sušnik, Metalsteel], ki je igral z nami po Evropi. Pri vas sem obiskal urgenco, kjer so opravili številne preiskave. Zdravniki so ugotovili, da gre za tako imenovano »hodečo pljučnico«, stanje, ki kljub zdravilom zahteva predvsem počitek, česar pa si na turneji nisem mogel privoščiti.
Čeprav sem imel v Sloveniji dva dneva premora in je koncert potekal dobro, je bolezen pustila posledice. Zaradi nenehnega naprezanja glasu so se težave stopnjevale, kar se je najbolj poznalo na dveh koncertih, v Italiji in Belgiji, kjer nisem mogel doseči svojih značilnih visokih tonov. To me je zelo prizadelo, saj se dobro zavedam pričakovanj občinstva, a kljub temu koncertov nisem odpovedal. Oboževalci so bili izjemno razumevajoči in hvaležni, da sem kljub bolezni stopil na oder.
Zdravniki so mi jasno povedali, da ob nenehnih potovanjih in koncertih okrevanje praktično ni mogoče, dokler se turneja ne zaključi. Iskreno lahko rečem, da je bila to ena najtežjih izkušenj v mojih več kot štiridesetih letih kariere. Proti koncu turneje, zlasti v Španiji, se je stanje vendarle izboljšalo, veliko pa so mi pomagale tudi posebne vokalne ogrevalne vaje. Ko sem se zavedel, kako resna je lahko ta bolezen in da je lahko celo življenjsko nevarna, me je to močno pretreslo in mi dalo novo perspektivo o pomenu zdravja – tudi v glasbenem smislu.”
Nov album po devetih letih
Helstar so septembra izdali dolgo pričakovani album The Devil’s Masquerade, s katerim so prekinili svoj 9-letni studijski post. Plošča je bila dobro sprejeta s strani kritikov in oboževalcev: “Z rezultati sem izjemno zadovoljen. Veliko ljudi mi je reklo, da gre celo za enega najboljših albumov v zgodovini Helstar, in mislim, da je razlog v tem, da smo na najboljši možni način združili svojo preteklost in sedanjost. Ustvarili smo nekaj, kar združuje tako naš tradicionalni kot tudi sodobni zvok. Ko stopiš na oder in začneš z naslovno “The Devil’s Masquerade”, občinstvo pa že takoj poje refren, veš, da si nekaj naredil prav.
Zato ne želimo čakati predolgo in smo miselno že pri naslednjem albumu. Nadaljevali bomo v podobni smeri, a z dovolj spremembami, da se ne bomo ponavljali. Mislim, da smo znova našli svojo pravo identiteto in da zdaj natančno vemo, kako moramo zveneti. Po praznikih se bomo lotili dela. Larry in Alan bosta pripravljala nove kompozicije, jaz pa bom z Alanom razvijal vokalne melodije. Realno gledano lahko pričakujete nov album Helstar v približno dveh letih. Kar ni dolgo – pomembno je, da ne hitimo. Vsaka nova plošča mora zveneti kot naravno nadaljevanje The Devil’s Masquerade, ne pa kot poceni kopija.”
Devetletni predah med albumi ni bil načrtovan, ampak posledica več dejavnikov: “V času albuma Vampiro (2016) smo prestopili k založbi Davida Ellefsona, a se ta zgodba ni izšla, saj založba niti več ne obstaja. Tudi glasbeni posel se je v tem času močno spremenil – prodaja zgoščenk je padla, vse je šlo v smer streaminga. Nato smo se prek stikov povezali z založbo Massacre Records, s katero smo v preteklosti že sodelovali, in se postopoma začeli vračati na sceno.
Najprej smo izdali singel “Black Wings of Solitude”, nato EP Clad in Black (2021), zato v resnici nismo bili popolnoma mirovali. Ko pa smo začeli razmišljati o celotnem albumu, smo ugotovili, da ne želimo “goljufati” oboževalcev z že izdanimi skladbami. Takrat sva z Larryjem [Barraganom] sprejela odločitev, da napiševa povsem nov material.
Bend je vmes zapustil kitarist Andrew [Atwood], kar je pomenilo, da sva morala z Larryjem praktično na novo napisati večino albuma. Čeprav je bilo naporno, se je to na koncu izkazalo za blagoslov. Larry je imel v svojem arhivu veliko idej, jaz sem hitro dodajal vokalne zamisli in kemija je znova stekla. To je tista prava, tradicionalna “Helstar kemija” – Barragan in Rivera. Ne gre za stvar ega, ampak za vez, ki jo gradiva že več kot 45 let. Helstar bo vedno temeljil na tem odnosu. Dokler sva oba tu, lahko piševa novo glasbo, ker natančno veva, kaj Helstar je in kaj si želijo oboževalci. To je kot dolgoletni zakon!”
Zvezdniški projekt I Am The Way
Album zaključuje skladba “I Am The Way” , kjer lahko slišimo številne znane obraze: “Pri skladbi sem želel narediti nekaj posebnega. Povabil sem več pevcev iz Teksasa. Ljudi, s katerimi se poznamo že desetletja. S pesmijo sem se želel pokloniti izvorni teksaški metalski sceni, podobno kot je to nekoč naredil Ronnie James Dio s skladbo “Stars”. Izbral sem pevce, ki so znani tudi evropskemu občinstvu, kot so Jason McMaster, Robert Lowe in George Call. Vsi so se odzvali takoj in z veseljem.
Hotel sem, da ta projekt ostane zvest Teksasu, iz kjer prihajam tudi sam in ker sem ponosen na to okolje. Originalna teksaška metal scena z bendi, kot smo sami, San Antonio Slayer, Watchtower, Militia in Wicked Angel je obstajala že dolgo pred Pantero, ki pa nas je, ironično, s svojim komercialnim uspehom precej presegla.”
Dolgoletna obsedenost z vampirji
Če bi človek pri pogovoru z gostom, kot je James Rivera, želel pokriti vso njegovo zgodovino, bi za to potreboval precej več časa, kot je trajal najin intervju; originalno verzijo si lahko ogledate na koncu prepisa. Iz njegove več kot 40-letne kariere sem si izbral obdobje Helstar albuma Nosferatu (1989), kjer me je najprej zanimalo samo ozadje njegovega nastanka: “Za pogovor o tem, se morava vrniti k človeku, ki mu pravim moja “druga polovica” – Larryju Barraganu. Prav on je bil tisti, ki je prišel na idejo za celoten koncept. Jaz sem bil sicer že kot otrok velik fan Drakule in vampirskih filmov. V naših časih si lahko v kinu za drobiž gledal več filmov zapored – Dracula, Horror of Dracula, Prince of Darkness … in si bil tam od poldneva do večera, vmes pa so vrteli še risanke. Tako sem že od malega srkal to atmosfero.
Larry je potem nekega dne prišel z idejo, da naredimo koncept o Drakuli. Sam niti nisem vedel, da je tako kot jaz tudi Larry velik oboževalec tega sveta. In potem je napisal skladbo “Baptized in Blood” – glasbo, besedilo, vse. Ko mi jo je pokazal, sem mu rekel: “Stari, to je to,” in od tam naprej so stvari samo še stekle. Moji otroški instinkti so se spet prebudili. Ponovno sem postal obseden z vsem, kar ima veze z vampirji: Transilvanija, Dracula, Bram Stoker, knjige, filmi … gledal in bral sem vse, kar mi je prišlo pod roke, znova in znova.
In preden smo se sploh zavedali, smo začeli ustvarjati svojo lastno verzijo “Drakulovega filma”. Zato jaz vedno rečem, da Nosferatu ni samo album – to je opera, naša lastna filmska zgodba v glasbeni obliki. Če bi kdaj imeli priložnost posneti film, bi bil točno takšen, kot je ta plošča.”
Predragi stroški izvedbe
Projekt je vplival tudi na Jamesa kot človeka: “No, in potem se je zgodilo še nekaj. V tistem obdobju sem se tudi sam v šali, malo pa tudi zares “spremenil v vampirja”. V mojem stanovanju je vse postalo črno. Imel sem celo idejo, da bi si omislil afriške sadne netopirje. Resno sem se poglobil v zadevo, ampak so mi povedali, da je to skoraj nemogoče: potreboval bi ogromen terarij, netopirja prav tako ne smeš imeti samo enega, pa še možnosti za preživetje v ujetništvu so bile slabe zelo slabe. Morda dva ali tri mesece. Idejo sem takoj opustil. Ampak obsesija s “temnim delom življenja” ostaja, lahko bi rekla, da sem takrat postal to, kar sem danes.
Želel sem si, da bi na koncertih imeli tudi vampirsko scenografijo, da bi na odru prišel ven iz krste, z očnjaki in v celotni vampirski opravi. Ampak to je bilo leto 1989, založbe so že takrat kalkulirale s stroški in se hkrati pripravljale na popolnoma drugačen val glasbe – grunge. Zato so mi rekli: “Veš, koliko to stane?” in tako je ves teatralni del ostal v naših glavah. Ko smo se veliko let kasneje vrnili z albumom Vampiro (2016), sem rekel: “Ne, zdaj pa bo po moje.” Takrat sem investiral v podobo in šel na oder tako, kot sem si želel že v preteklosti. Takrat sem tudi sprejel ime Vampiro Rivera – ne več samo James.”
V času albuma Nosferatu je v Helstar deloval tudi kitarist André Corbin: “Iskreno, André sploh ni bil navdušen nad vampirskim konceptom. Zdel se mu je neumen. V resnici je želel le pokazati svoje sposobnosti in si odpreti vrata za kakšen boljši projekt drugje. Med nami je takrat prišlo do precejšnjega spora; on ima svojo verzijo, jaz svojo. Ne bi rad govoril grdo o njem, kasneje smo se pobotali, ampak dejstvo je, da ni bil ključni del tega koncepta. Glasbeno je sicer napisal “The Curse Has Passed Away”, ampak jaz sem to skladbo preoblikoval tako, da je postala zaključek vampirske zgodbe. Trenutek, ko je Drakula končno ubit.”
Wikipedia navaja, da je André prispeval tudi klaviature, kar pa po Jamesovih besedah ne drži: “Klaviature je igral le Jerry Abarca. Jerry je napisal dve najbolj nostalgični skladbi na albumu in odigral vse tiste klavirske dele, ki jih slišiš, recimo v “Benediction” in “Aieliaria and Everonn”. Če se spomniš, je bila prva stran albuma posvečena Drakuli, druga pa je vsebovala bolj “klasične” Helstar skladbe, in prav tam se najbolj čuti Jerryjev prispevek.”
Dolgoletna ljubezen do Slovenije
Jamesa ne navdušujejo le vampirji: “Do Slovenije imam posebno ljubezen, ki pa se ni razvila čez noč. Začelo se je čisto spontano, že ob mojem prvem obisku. Takrat sem igral z Vicious Rumors. Nastopili smo skupaj z Agent Steel in tisto noč sem spoznal kup neverjetnih ljudi. Že takrat sem začutil, da je v Sloveniji nekaj drugačnega; energija, toplina, ta “metalska” povezanost.
Ko smo nastopili tudi s Helstar sem spoznal še več prijateljev, med njimi tudi fante iz Metalsteel. Spomnim se, kako me je ogovorila punca Andreja. Takrat sem imel prost dan, šli smo še na en dogodek, kjer sem spoznal še nekaj mladih metalcev, imeli smo se zelo lepo. Zapeljal sem jih celo delo domov. In ravno v takih trenutkih sem začel čutiti, da imam s Slovenijo neko povezavo, kot da sem tu doma.
Iz tega se je potem rodila še ena ideja: hotel sem narediti evropsko verzijo svoje tribute zasedbe Sabbath Judas Sabbath. In rekel sem si, da moram začeti s slovenskim bendom. Takoj sem se spomnil Metalsteel, stopil v stik z njimi in njihov odgovor je bil takoj: “Seveda, z veseljem!” In tako je nastala prva evropska postava Sabbath Judas Sabbath. Od tam naprej se je prijateljstvo samo še poglabljalo, do te mere, da nisem bil več le “prijatelj iz Teksasa”, ampak sem postal del družine. Ne hecam se, njihove mame, očetje, otroci… ko sem prišel v Slovenijo, sem bil “doma”.”
James ima tudi tattoo s slovensko zastavo: “Z Rokom [Tomšičem] sva si ju naredila, on si je tetoviral logo Sabbath Judas Sabbath, jaz pa vašo zastavo. Fantje so mi celo rekli, da imam slovensko ime – Janez – da sem zdaj “Janez Bond”. Ampak v ozadju so bila resna čustva. Zaljubil sem se v vašo državo, v to kulturo, v način razmišljanja, v prijaznost. Zadevo je težko razložiti Američanom. Pri vas je več človečnosti, več občutka skupnosti. In še narava … Slovenija me spominja na “evropsko Kalifornijo”. Vse gore, jezera, zelenje, pa še morje ni daleč. Vse je blizu, vse je dosegljivo, in to je zame luksuz.”
Razpet med Texasom, Kalifornijo in svetom
Pogovor je spontano nanesel tudi na Jamesovo razgibano otroštvo: “Rodil sem se v Teksasu, odraščal pa sem deloma v Houstonu in deloma v Kaliforniji. Zato sem se pogosto šalil, da sem v resnici “Texifornian” – malo iz Teksasa, malo iz Kalifornije. V Houstonu smo živeli v slabem, revnem predelu. V “barriu”, takšnem, kot jih vidiš v filmih o mehiških tolpah. Moja družina ni imela denarja, okolje je bilo nevarno, in moja starejša sestra je to vedela. V sedemdesetih je odšla v Kalifornijo, si tam ustvarila življenje in prepričala starše, da me vzame k sebi. Rekla je, da bom sicer končal kot večina fantov, s katerimi sem hodil v šolo. In žal je imela prav: veliko teh prijateljev je končalo v zaporu, nekateri so mrtvi, nekateri še vedno sedijo. To je bil edini svet, ki so ga poznali.
Kalifornija mi je dobesedno rešila življenje in tam sem se “izoblikoval”. Tam sem prvič resno odkril glasbo. Ko so drugi poslušali Aerosmith in Teda Nugenta, sem sam poslušal UFO, Scorpions in podobne evropske bande. Evropski metal me je takrat popolnoma posrkal.
Danes živim v Houstonu predvsem zato, ker je ceneje. Čeprav mi veliko stvari v Ameriki ni všeč, politika, brezčutnost, odnos ljudi, je dejstvo, da lahko tukaj živim poceni. Bivam v mirni soseski, v nekakšni “Beaver Cleaver” varianti, kjer so sosedje prijazni, jaz pa sem edini “čudak”, ampak me imajo radi. Halloween je zame pomemben, zato me imajo radi tudi otroci. A če sem iskren, mojega srca ni več tukaj.”
Selitev v Evropo
Pogovor sva zaključila z Jamesovimi osebnimi načrti za prihodnost in prazničnimi voščili: “Moj “day job” se bliža koncu, še približno leto in potem se upokojim. In takrat si želim narediti dve veliki stvari. Prva: solo projekt, ki bi se imenoval preprosto Rivera. In ja, hočem, da Slovenci sodelujete pri vsaj eni ali dveh skladbah. Imam tudi prijatelje v Teksasu, ki bi mi radi napisali komade, ampak vas hočem zraven, ker ste postali del moje zgodbe.
Druga velika stvar: ko se upokojim, se želim preseliti v Evropo. Ne vem še točno kam. Slovenija, Grčija, kjerkoli bo izvedljivo, ampak vem eno: ne bom umrl v Houstonu. Moje srce mi govori, da pripadam v Evropo. Evropa je tudi moj trg. V Ameriki metal sicer še živi, imamo festivale, ampak nikoli več ne bo to, kar je bil. Pri vas pa je metal način življenja. V Evropi metal ni trend, je identiteta – in jaz to čutim.
Kot sem že rekel, Slovenija ima posebno mesto v mojem srcu. In žal mi je, da sem tako daleč. Najraje bi prišel k vam domov in vas vse objel. Vsi ste mi pomembni. Prijatelji, družine, oboževalci in res me boli srce, ko pridejo prazniki in nismo skupaj. Ampak obljubim: vrnil se bom. In ne bo trajalo devet let. Se vidimo!”