Marsikdo med vami se bo strinjal – ni je bolj surove in božajoče, grobe in nežne, napsihirane in globoko sproščujoče glasbe, kot jo lahko zajamemo v eno samo megazvrst, imenovano ‘metal’. Skorajda celoten preostali glasbeni žanrski svet skupaj ne premore take vsestranske raznolikosti, kot jo premore ‘metal’ v vseh svojih združenih dimenzijah. Precej ironično za umetnost, v kateri preostali svet množično sliši le hrup in oglašanje hudiča bi rekli, kajne?
Če bi se metalci delili na proletariat in patricius, torej navadno prebivalstvo in sofisticirano občutljivo manjšino, bi bil simfonični metal verjetno privilegij slednje. Graciozna, celo malo vzvišeno ali pa vsaj visoko elegantna zvrst, sloneča na nezemeljskih sopranih, mezzosopranih in tenorjih. Hkrati pa ravno dovolj zlobna, da vzbuja strahospoštovanje in istočasno vsesplošno željo po divjem uporu sistemu. Če bi se metalci delili na proletariat in patricius, bi bili Therion izvorno plemstvo. Ker pa so metalci najbolj dobrosrčno in sprejemajoče sorodstvo na planetu, kjer se korzeti, naborki, špice in scefran leder prosto družijo ob postanem piru, temu pač ni tako. Temveč bolje.
In če omenjenih, 4. marca v Kinu Šiška poslušanih Therion ne moremo označiti za plemstvo, lahko te švedske starešine počastimo vsaj z nazivom očetje klasičnega simfoničnega metala.
Na svojih zgodnjih albumih, vse nekje do Theli in Vovin konec devetdesetih, Therion niso spominjali na to, pod čemer jih poznamo danes. S koreninami v deathu, kasnejšim progresivnim razvojem, dotiku dooma, prek vključitve jazzovskih in industrial elementov ter, končno, prvo vključitvijo zborovskega petja, se je za bend in cel svet odprla nova era. Petnajst studijskih albumov kasneje in več kot uspešni integraciji v svoj prostor pod luno, pa smo februarja letos razveselili šestnajstega. Therion so z Beloved Antichrist izdali celometražno opero, ki v celotnih treh dejanjih doseže impresivno dolžino treh ur. Gre za mojstrovino, navdahnjeno po zgodbi ‘A Short Tale Of The Antichrist’ ruskega filozofa Vladimirja Sergejeviča Solovjovova, ustvarjeno v sredini 19. stoletja. Seveda premreženo z obilico tradicionalnih mitologij in praks, tudi magije in okultnega.
Foto: Žan Žak Martinjak
Že vse od februarja se, operi v podporo, številčna zasedba mudi na razširjeni evropski turneji. Niso pa na poti samo jedrni Therion – trenutnemu rednemu vokalistu Thomasu Vikströmu so za voljo obsežnega števila likov zgodbe, ob grlu vedno vsaj še dve nevarni dami. Italijanska sopranistka Chiara Malvestiti, ter njen kontra lik, švedska vsestranska glasbenica Linnéa Vikström, ki je med vsem šolana tudi v opernem petju. Kar je za nekoga, rojenega šele leta 1992, na tej točki že vredno poklona.
Na turneji izvajati opero v celoti bi bil verjetno prehud zalogaj, tako za izvedbo kot za koncentracijo poslušalca, zato so Therion ubrali elegantnejšo pot. Vrhunec večera so odprli z zadnjim dejanjem, ‘Theme of Antichrist’, v preostalih dvajset postavk setliste pa iz opere stisnili še ‘Bring Her Home’, ‘Night Reborn’, decembra rojen hit singel ‘Temple of New Jerusalem’ in ‘My Voyage Carries On’. Tekom celotnega doživetja, predvsem pa omenjenih komadov, je ljubljanska izbirčna publika vidno pozitivno šokirano dojemala, kaj pomeni s težkimi rifi združiti vokal v vsej svoji moči. Z enim stavkom – v popolnost obrušeno razkošje. Preostal reperoar je zajemal še paradne konje z Lemurie, Sirius B in Secret of The Runes, nekaj malega še s Theli in Vovin, v bisu pa nepogrešljivi ‘To Mega Therion’ in ‘The Rise of Sodom and Gomorrah’. Poleg neponovljivega vokalnega doživetja, pa opera pomeni še dramske vložke in bogato garderobo. Tudi to smo izkusili.
Foto: Žan Žak Martinjak
Lahko rečemo, da je bil ves večer posvečen ustvarjanju zgodb in likov v celoti. Na podoben način so s tremi vokali vzdušje pripravili že predakt Imperial Age. Rusi, popolnoma vživeti v medievalne zgodbe vseh slojev svojega fantazijskega imperija, in v kostumih vrednih pogleda in pol, trenutno predstavljajo svoj zadnji album The Legacy Of Atlantis. Vrhunec se je nadaljeval v sproščeno pokoncertno druženje z vokalno in vizualno dih jemajočimi Slovankami. Bend, ki je sicer pri nas gostoval prvič, pa ima pod Alpami izgleda že utemeljeno fen bazo, saj so eni od naših oboževalk prijazno voščili ob rojstnem dnevu. Vsekakor nov bonbon za vse prisotne Therion fene, ki bi jim prav prišel kak podoben, a različen glasbeni sodobnik.
Foto: Žan Žak Martinjak
Tudi to pa še ni bilo vse. Za takorekoč pičlih 28 evrov, oziroma še kakšnega manj v predprodaji, smo slišali kar štiri vrhunske bende. Poleg sorodnih Imperial Age, so s Therion po Evropi še Null Positiv. Obraz dinamičnih nemških alternativcev je neobvladljiva Elli Berlin – predstavlja že vsem poznan frontmenski lik podivjanega angela, ki spretno preskakuje med peklenskim screamom in blagim dekliškim cleanom. Za zraven pa seveda tudi ona noro dobro izgleda, če pride ta podatek komu prav. Vse skupaj nikakor ni kritika, pred šele nekaj leti ustanovljenih Null Positiv nikakor ne gre podcenjevati po nobeni plati.
Naj kot zadnje, čeprav prve po časovnici, omenim še The Devil. Zagotovo najbolj izstopajoča zasedba iz četverice, je večer odprla na svoj način. V maske skriti brezobrazni instrumentalci zdrsnejo v nekakšen ambientalen, nepojasnjen, temačen in že skorajda grotesken akt. Za popolno navidezno neprisotnost človeškega faktorja pa poskrbi še odsotnost vokala, ki ga nadomeščajo nasneti, na videz brezsmislni deklamati, podobni izsekom iz večernih poročil. Vsekakor zanimivo.
Foto: Žan Žak Martinjak
Kvalitetnih glasbenih večerov smo v organizaciji MH Concerts sicer že (raz)vajeni, ampak upam si trditi, da smo doživeli enega izmed bolj vsesplošno fascinantnih metal dogodkov dosedanjega mladega leta. Še lepše bi bilo, če bi se pridružilo še kako uho več, a kljub temu je bila prisotnost zadovoljiva. Za konec pa še opazka. Verjetno se zelo poredko zgodi, da Kino Šiška gosti tako velik bend, pa še tri zraven, in da niti eden od prisotnih v preddverju ne ponuja svojega mercha. Situacijo je obrazložil oče Therion, Christofer Johnsson, ki se je strastno jezno obregnil ob ‘pogoltneže‘, ki z nabitimi procenti odžirajo denar tako oboževalcem, kot njim. V znak protesta zato mercha v Šiški niso ponudili, obljubil pa je poseben občuten popust v njihovi spletni trgovini za vse Slovence, ki bi kak svoj kos kljub vsemu želeli.
Zgodba o prodaji mercha v Sloveniji kljub temu ni tako enoznačna, kot jo je uspel predstaviti Johnsson. Razčiščevanje nastale situacije, ki je pomenila nezadovoljstvo vseh sodelujočih, tudi organizatorjev in Kina Šiške – nihče od slednjih namreč ni odgovoren ali kriv zanjo – se je nadaljevala na omrežju Facebook.
Podrobnostim in predvsem obrazložitvi težave lahko sledite v komentarjih Johnssonove objave.
Tudi glasbena je težka, nič ne rečem.
