EUROPE: ‘Walk the Earth’ (2017)

Švedski hard rock prvaki združeni pod imenom Europe so se 20. oktobra vrnili z novo studijsko ploščo.

Walk The Earth‘, enajsti studijski album je nastal pod producentsko taktirko Davea Cobba, svoje studijsko ovekovečenje pa je doživel med letošnjim aprilom in majem v kultnem Abbey Roadsu.

Čeprav je sprva kazalo, da se bodo Joey Tempest in tovarišija s prihajajočo ploščo odpravili v svet konceptnih plošč – album naj bi se osredotočil na demokracijo in njene tegobe v sodobnem svetu – do tega (k sreči?) ni prišlo, saj Europe, preprosto rečeno, niso zasedba, od katere bi pričakovali takšno glasbo.

 

Navdih iskali v preteklosti

Ploščo odpira naslova ‘Walk The Earth, ki nas že takoj uvodoma spomni na vzornike skupine, Led Zeppelin. Sem edini, ki ga zvok uvodnih piščali spominja na skladbo ‘Stairway o Heaven’?

Drugače pa gre za skladbo s klišejskim besedilom – skladb o tem, da se je potrebno življenjskim izzivom zoperstaviti z dvignjeno glavo, je bilo napisanih že preveč – in s pretiranim ponavljanjem naslovne besedne zveze.

Če se je album začel v nasprotju s pričakovanji, nam že naslednja skladba pokaže, da se lahko slab začetek zgodi vsakemu izmed nas.

Europe so izdali nov studijski album ‘Walk the Earth’. Foto: Marko Alpner.

Napoleonska ‘The Siege’ in njeno nadaljevanje ‘Kingdom United’ sta namreč točno to, kar lahko (v pozitivnem smislu) pričakujemo od bendovih postzdružitvenih albumov.

Deeppurplovske klaviature, podkrepljene s zeppelinskimi kitarami in še dodatno začinjene z najrazličnejšimi temačnimi vsebinami. Pa naj bo to izgon iz raja, vojna kraljev, trenuten politični status quo v Evropi, ali pa obdobje Velike liste svoboščin (Magna carta), kateremu je posvečena zadnja skladba.

Tudi nadaljevanje albuma je posvečeno popravljanju posledic slabega začetka. Saj baladna ‘Pictures’ brez kakršnegakoli kolebanja nadaljuje popolnost svojih dveh predhodnic. Poklon skladbi ‘Space Oddity’ in njenemu avtorju, kot se spodobi.

Z nastopom ‘The Election Day’ se album (znova) obrne v smer, ki jo je začrtala naslovna skladba.  V smer klišejskega križarjenja med povprečjem, ki se sicer nekoliko izboljša s skladbo ‘Wolves’, a še zmeraj premalo, da bi lahko govorili skladbah, primerljivih z zgoraj omenjeno  trojico.

 

Nekaj skladb tudi nadpovprečnih

Europe so izdali nov studijski album, a Ian ima večje težave ...
Le upamo lahko, da bodo fantje kmalu odšli na promocijsko turnejo. (FOTO: Marko ALPNER)

Zasluge, da se je poslušanje plošče končalo z zaključkom skladbe ‘Turn to Dust’, gredo pesmi ‘Haze’, ki s svojimi riffi in čistim vokalom Joeyja Tempesta suvereno dokazuje, da se med vsem balastom le skriva nekaj nadpovprečnega, nekaj, kar si nedvomno zasluži vaš dragoceni čas. Hvala Bogu!

Kljub izpostavljenim slabostim pri plošči ‘Walk The Earth’ ne smemo govoriti o zmazku, saj le-ta še vedno vsebuje samostoječe mojstrovine ‘The Siege’, ‘Kingdom Unite’, ‘Pictures’ in ‘Haze’.

Je pa množica mašil zadosten razlog, da se lahko upravičeno vprašamo, ali je album nastal kot posledica pogodbenih obveznosti, kot nekakšen izgovor za vnovično koncertno nastopanje?

Morda bi si morala skupina za albumovo realizacijo vzeti  več časa, morda tista čarobna tri leta, tako kot za vse ostale postzdružitvene perfekcije? Ali pa zaradi opustitve ideje o konceptnem albumu, preprosto, začeti znova?