Billy Corgan, poznan predvsem kot frontman legendarne rock zasedbe Smashing Pumpkins, pri občinstvu že od nekdaj sproža dvojne občutke, še posebej zaradi unikatnega vokala, ki nekatere spravlja ob živce, druge pa nežno boža po ušesih.
O albumu ‘Ogilali’
To opažanje vstavljam v recenzijo zato, ker je ključnega pomena za uživanje v pričujočem albumu, sicer Corganovi drugi solo plošči ‘Ogilala‘, ki se krasi s sila osebno naslovnico njegovega dekleta, ki drži v rokah sinčka Augstusa. Mislim, da se nas Corgan na bolj osebni ravni ne bi moral dotakniti.
Kar pa se glasbe tiče; Corgan se je odrekel čvrstemu rock zvoku, po katerem so znani njegovi številni projekti in namesto tega v ospredje postavil vokal ter akustične instrumente, kot so kitara, klavir in violina.
Drugače povedano; če vam je Corganova ‘štima’ odbijajoča, potem v ‘Ogilali’ ne boste niti malo uživali, saj se pevec močno trudi, da bi temelj vsake pesmi na albumu, predstavljajo njegovo petje, medtem ko so instrumenti zgolj podlaga, na kateri pesmi pridejo do izraza.
Temu primerna so tudi besedila, ki so precej osebna in služijo kot avtorefleksija Corganovega življenja do tega trenutka. In kot že rečeno; če vam je Corgan fascinantna osebnost, potem boste v tem albumu uživali.
To pa je tudi osnovni namen vsake solo plošče, kajne?
